04.29.07
Ta prekleti Pavlič…
Že ves teden sem sanjala o Pavliču, a sem bila preveč lena, da bi sanje izpolnila… Pa ne kateremkoli Pavliču, ampak gorskem prelazu Pavličevo sedlo! Danes me je prijelo “za prou” in sem šla… Ker sem že enkrat bila na njem, sem se tokrat odločila za obratno smer kot takrat..
Noge so bile kar spočite, tako da je od LJ čez Vodice, Ceklje in Preddvor kar letelo, kljub temu pa sem se malo “šparala”, ker sem vedela, da vse skupaj ne bo mačji kašelj.
Začetek vzpona na Jezersko se kar malo preveč vleče. Moj preljubi kontra veter je pa k temu še dodatno pripomogel. 
A ker sem po duši panoramka 
, sem se nekako zamotila z občudovanjem zadnjih ostankov snega v visokogorju, umetnin na strugi reke Kokre, hribovskih mladeničev pred urejenimi hišami… 
Vsake toliko sem prehitela kakšnega sotrpina, enemu sem nekaj časa poskušala delati zavetrje, potem je pa kar izginil 
" />
No, brez težav sem prišla do mejnega prehoda Jezerski vrh, kjer so me lepo pozdravili štirje avstrijski kolesarji, ki so me nekje na sredini vzpona prehiteli (pa nekako nisem imela želje, da bi jih lovila). Jaz sem pa kar takoj odbrzela v dolino. Kar občudovala sem sigurnost mojih novih gum 
Ali pa imajo zgolj placebo učinek in si zdaj več upam Spust sem prekinila pri tisti leseni skulpturi z vodo, ker sem predvidevala, da so pumpe v teh neobljudenih krajih bolj redke.
Potem pa prečudoviti Pavlič! Ravno v najhujši vročini sem se mogla spopasti z njim! Pol leta nazaj sem iz slovenske strani za šalo prišla na vrh, danes pa… Ne vem, ali je iz avstrijske strani tako obupno strm ali sem postala čisto za nič! 
Kar sram me je, kako sem se vlekla proti vrhu.. Ampak skupaj s trmo nama je uspelo 
Okrepčala sem se z najboljšo mamino polnozrnato žemljo in šla v dolino.
Konkretnega spusta je bilo kar prehitro konec, čeprav gre tudi od Logarske doline cesta vedno rahlo navzdol. Ampak da ne bi šlo preveč hitro, me je spet razveselil kontra veter. Cesta pa na nekaterih delih res že obupano prosi prenove. 
V glavnem, do vznožja Črnivca sem ravno dobro “razvrtela” noge, da sem potem spet uživala v vzponu. In proti prejšnjemu klancu se mi je zdel precej položen 
Vseeno pa sem z užitkom odštevala kilometre do vrha, ker mi je bilo že dovolj vzpenjanja za danes.
Sledilo je “le” še 44 km do doma. Spust + že podzavestno vrtenje pedal po ravnini mimo Kamnika v Vodice (kjer sem se že čisto dehidrirana ustavila na pokopališču in napolnila bidone) in Ljubljano.
Yeah… 171km, okrog 2400 višincev in povprečna 26km/h! Popila sem pa 3 litre tekočine..
In našla oz. spomnila sem se, da mi je že kakšen mesec nazaj mami dala neko kremo za blažitev utrujenih mišic, ki je nevemzakaj nisem še uporabila… No, zdej sem kot nova!
Nekaj slik:
