05.27.07
Posted in Šport at 3:41 popoldne od trmoglavka
Že četrto leto zapored se zadnjo majsko nedeljo zgodi Maraton Brkini. Organizira ga ŠD Bas Sport iz Ilirske bistrice (www.bassport-klub.si). Obiskovalcem ponujajo dve cestni različici (33km, 66km) in tri “terenske” (15km, 26km in 36km). Do sedaj sem bila na vseh štirih maratonih, a vedno na dolgi cestni progi, tako da ostalih ne morem komentirati. Letos so organizatorji prvič izvedli tudi merjenje časa do vasi Rjavče (približno 12km vzpona s 45o višinskimi metri), kar je maraton naredilo nekoliko bolj tekmovalen.
Zjutraj sem se zbudila z “dobrimi” nogami, saj sem jih včeraj očitno ravno prav zakisala. Zajtrk sem zaradi rahle živčnosti komaj spravila vase. Celo za moj najljubši vitamin Č (=čokolada) nisem imela apetita! Niti za košček… 
Sem jo pa vzela s sabo - za “hude” čase!
Kljub današnji slabi vremenski napovedi je bila Ilirska Bistrica danes zjutraj polna kolesarjev. In tudi jaz sem bila tam… Pridobila sem dobro startno pozicijo nekje v tretji vrsti, da sem lahko hitro pospešila za hitrejšimi in se mi ni bilo treba prerivati mimo ostalih. Kontra veter nam ni prizanesel, kljub temu pa je bila na začetku hitrost kar velika. Že po prvih dveh kilometrih smo peljali mimo moje domače vasi, kjer me je spodbujalo veliko sosedov. V tistih trenutkih mučenja ti to še kako prav pride!
Tam pa so se začeli tudi prvi brkinski klanci. Če jih ne poznaš: kratki, strmi in zahrbtni! Prav vsi po vrsti! A med njimi je vedno dovolj spusta ali ravnine, da vsaj malo prideš k sebi, zato so mi tako všeč. Ko se vozim sama po njih, grem ponavadi lepo počasi, si ogledujem že neštetokrat videno okolico in poskušam najti kaj novega. Danes pa nisem videla prav ničesar. Pulzmeter je kazal neke visoke številke, števec pa nizke, tako da se raje nisem ubadala preveč z njima. Eni so prehitevali mene, nekatere sem pa tudi jaz. Kar dobro se počutiš, ko švigneš mimo koga, ki že diha “na škrge”.
Prišel pa je tudi moj čas takšnega dihanja. Kakšen kilometer pred ciljem vzpona.. Spet tista standardna vprašanja - zakaj ta trenutek raje ne sedim v cerkvi sv. Petra pri maši! In molim in pojem in poslušam modre besede… Pač, sem sredi klanca in potruditi se moram, da pridem še na konec. En, dva, tri je bilo mimo!
Rjavče, bravo, prva ženska si! Trenutek slave! Kar predstavljala sem si na stotine fotografov, novinarjev, navijačev… In moj prihod v cilj z dvignjenimi rokami, zadovoljstvom, srečo! Jah, z nečim se pač moram miselno zaposliti med vsemi temi mukami, drugače bi že zdavnaj odnehala!
Tatre - prva okrepčevalnica, kjer so hitrejši od mene že nadomestili izgubljeno energijo z domačimi jabolčnimi krhlji. Doma mi še na misel ne pride, da bi jih jedla, tu pa so bili takooo dobri! Kot mamin kruh!
Ko so bile ta glavne čestitke mimo, smo kmalu leteli naprej, novim klancem naproti. S prijateljem sva veselo klepetala in jih tako kar hitro premagala. Sledil je eden izmed daljših brkinskih spustov v kraško vasico Škoflje, kjer sva ujela “glavnino”, ki je vozila za spremljevalnim avtomobilom. Počasi smo se zbrali vsi in se tako drugič ustavili v BUjah, kjer so nas čakale podobne kulinarične dobrote.
Od tam naprej se je hitrost vožnje gibala od 38 do 45km/h. Hitro, ja, pa ves čas se malo dviga! Prav zanimivo mi je bilo prvič voziti tako blizu za avtom. Po drugi strani sem se pa spraševala, zakaj nisem raje kje na repu kolone, se zabavam s sotrpini in”na izi” vozim. A vse ima svoje čare, pa tudi svoje prednosti. Kakšnih 8km pred ciljem nas je namreč ujel dež. Nas, ta prve, še nežne kapljice, ostali so pa že na nevihto naleteli.
Za “fotofiniš” so nas prikrajšali, namesto razpeljave sem pa samo pičila domov, da bi se čim prej preoblekla v suha oblačila. Nazaj sem prišla ravno v trenutku, ko so me razglasili za najhitrejšo žensko… Bravo jaz! V domačem okolju ima zmaga večjo težo, bolj sem je vesela.
Po dobri pašti, pivi in klepetu s prijatelji pa se mi je na žalost mudilo v Ljubljano. Upam, da sem s svojim odhodom odnesla tudi nevihto in da so na suhem nadaljevali s programom. In da bo na Maratonu Brkini 2oo8 sonce!
Permalink
05.21.07
Posted in Šport at 9:44 dopoldne od trmoglavka
Odkar so se začele dirke za Pokal Slovenije (pred enim mesecem) imam bistveno manj časa za svoje “epske” ture, saj gre za le-te ponavadi ves dan, ki si ga med tednom ne morem “vzeti”. Dirke pa so med vikendom…
Ker sem ta vikend svojo “klubsko obveznost” opravila že v soboto, sem si lahko včeraj privoščila nekaj za svojo dušo! In zaželela sem si nekaj novega, iti nekam, kjer še nisem bila. Po nasvetu prijatelja sem izbrala Soriško planino.
Z Matejem sva se ob 10h dobila v centru LJ na kavi in se kakšne pol ure pozneje odpravila skozi Šentvid proti Škofji Loki in nato Železnikom ter Zalem logu, kjer se začne vzpon na Soriško planino. Do tam sva kar pošteno letela - po dobrih 50ih kilometrih sva imela povprečno hitrost 33 km/h. Ker je Matej v klanec precej hitrejši od mene, sva se dogovorila, da gre naprej vsak po svoje, da se ne bi preveč čakala, najin naslednji meeting-point pa je bil načrtovan na Bledu.
Matej v Zalem logu, kjer sva prvič napolnila bidone
Tako je Matej odbrzel naprej in poleg Soriške osvojil še Pokljuko, jaz pa sem to prihranila za naslednjič. 
Počasi sem premagovala strmino in občudovala nepoznano okolico. Sonca je bilo v izobilju, kakšnih drugih kolesarjev nisem srečala, po cesti pa je divjalo ogromno motoristov. Cesta je na začetku rahlo razsuta, nekje na polovici pa že prav zavidljivo urejena.
Samo na cilju vzpona sem bila kar malo razočarana, ker ni bilo nič posebnega: rahlo razpadajoče smučišče, nekaj na pol urejenih vikendov, veliko avtomobilov… Nič mikavnega, tako da sem se kar hitro spustila v dolino. Spust je naravnost fantastičen! Ni veliko (nepreglednih) ovinkov, tako da ves čas noro leti. Tako hitro je šlo, da sem komaj kdaj ujela pogled na Alpe.
Da ne bi bila prehitro na Bledu, sem se iz Bohinjske Bistrice odpeljala še do jezera, ker že celo večnost nisem bila tam. Res je lepo!
Nato pa nazaj proti Bledu. Veter mi ni bil ravno naklonjen in tudi prometa je bilo kar precej, tako da sem samo rutinsko vrtela, odštevala kilometre in upala, da ne bom prepozno prišla, da mi Matej ne bi že ušel proti domu, saj bi mi zavetrje do LJ še kako prav prišlo! Bila sva zelo usklajena in tja prišla istočasno. 
Na kavo sva šla kar k kolesarskemu znancu, ki živi na Bledu. Čisto nič “po gorenjsko” nama je postregel še z mrzlo pivo, odličnimi piškoti in zanimivim klepetom, na koncu pa še s “čudežnim” čokoladnim napitkom za hude napore, ki naju je kar malo “naspidiral”, ko sva letela proti Lescam in nato Kropi.
Tu se je začel zame drugi (za Mateja pa tretji) konkretnejši vzpon ture - Jamnik. Po slabih 130ih kilometrih mi je bil popolnoma odveč. Kljub upoštevanju Matejevega nasveta naj ga na začetku vzamem “s spoštovanjem” (kar pomeni, da ni tako položen, kot zgleda), me je nekje na polovici popolnoma “zabilo”. To zgleda tako, da noge komaj še obračaš, medtem ko ti po glavi rojijo najbolj črne misli o kolesu in vsem, kar je povezano z njim. Sprašuješ se, kaj ti je tega treba, razmišljaš, kako je to zadnja tura na njem itd. A na vrhu sem na to kar pozabila.
In spet letela za Matejem v dolino, proti Kranju. Vmes sva dohitela še enega kolesarja in nekaj časa smo vozili skupaj, malo poklepetali… Najine energijske zaloge pa so bile že pošteno izčrpane in v takem primeru zna dobro ublažiti situacijo kakšna kokakola… Kar nagonsko sva zavila k prvi odprti gostilni. Kmalu je mimo prišel še prijatelj Blaž in se nama pridružil. Ker je bil malo bolj spočit kot midva, nama je delal družbo (in zavetrje) še čez Medvode do Ljubljane.
Blaž in Matej…
V Tacnu smo se razšli - Blaž proti Komendi, midva z Matejem pa z zadnjimi močmi k meni na pašto! Pa pivo… Zaslužila sva si jo!
Lepo je bilo in komaj čakam na ponovitev!
Pa še nekaj (mojih) številk in profil:
Dolžina: 179km
Čas vožnje: 6ur 15 min
Povprečna hitrost: 28,6 km/h
Višinski metri: 1990
Permalink
05.05.07
Posted in Prosto at 8:28 dopoldne od trmoglavka
Kot sem že nekje napisala, gre moj študij bolj počasi. Eden izmed vzrokov za to je tudi občasno študentsko delo. Ko se številka na bančni kartici začne počasi večati, se mi kar fajn zdi, da imam nekaj svojega, in potem je seveda lepše 8 ur garati kot pa sedeti na faksu ali za knjigo…
Ravno ta občutek, da lahko vsaj približno skrbim zase in nisem odvisna le od staršev, me navdaja z nekim zadovoljstvom in mi približa potek življenja v prihodnosti - delaš, da lahko preživiš sebe, družino, si kaj privoščiš in tako naprej. In ko nekaj imam, ni moj cilj, da čim prej zapravim, ampak da mi čim več ostane za naprej. Pa to ne pomeni, da postanem skopuška in se mi zdi škoda prijatelju plačati kavico ali sosedo povabiti na sladoled. Ne, ne prikrajšam se za drobne užitke, le zmerna sem z njimi. In tako nekaj ostane za “hude” čase, ko bo nujen obisk frizerja, ko bo treba zamenjati kolesarski dres, ko bom uničila čevlje, ko bom želela kam na izlet…
Vem pa, da nis(m)o vsi takšni. Predvsem ženske slovimo po kroničnem zapravljanju za nepotrebne stvari. Danes pa mi je neljubi dogodek dal misliti…
V ponedeljek sem prijateljici posodila 25€, da je šla lahko na večrno prvomajsko pijačo (???). Običajno nimam na zalogi kaj dosti gotovine, ker raje plačujem s kartico, kjer je to mogoče, a tokrat sem jih slučajno imela in ji ugodila. Na bankomat se mi namreč ne bi niti približno dalo iti, ker sta v LJ samo dva bankomata moje banke, oba malo odročna, provizije drugim bankam pa iz principa nočem plačevati.
OK, zagotovila mi je, da mi jih naslednji dan vrne. Ko pa tri dni ni bilo ne duha ne sluha, sem se že ustrašila, da bo pozabila in jo poklicala. Prestavila je na naslednji dan. Dobili sva se na kavi in prav s težavo mi jih je vrnila, ob tem pa jokala in stokala z raznimi krutimi primeri: “Ti hočeš vrnjen denar, sestra mi teži za denar, šef mi bo plačal šele 15. maja, fant mora plačati najemnino za stanovanje, pa še jest nimava kaj.” Priznam, za trenutek se mi je zasmilila in brez ugovarjanja sem plačala kavico, kljub temu da sem že prejšnji dve…. A vsega tega resnično ne razumem!
1. Omenjena gospodična resnično dela cele dneve! Kam izgine njen denar?
2. Zakaj hodi kar naprej na razne pijače, če dejansko nima denarja?
3. Na dan izprazni eno do dve škatlici cigaretov (in fant ravno toliko) - kako si jih vendar brez slabe vesti kupita, če dejansko nimata za kruh?
Še bi lahko naštevala, pa najbrž ne bom nikoli izvedela odgovora. Vem pa, da sem se iz te narejene usluge naučila, da si ne želim živeti iz dneva v dan na račun zapravljanja za nepotrebne stvari. Preveč cenim denar, ki si ga sama prislužim.
Znova pa sem tudi spoznala, da je bila dobrota tudi tokrat sirota. In čeprav ni skavtsko, naslednjič takšni prošnji ne bom ugodila.
Permalink
05.03.07
Posted in Kar tako at 10:24 dopoldne od trmoglavka
Ko mi kdo postavi to vprašanje, brez pomisleka zanikam. Zakaj bi verjela, ko mi nekdo, ki o meni ne ve popolnoma nič razen tega, v času katerega nebesnega znamenja sem se rodila, govori/piše nekaj o moji prihodnosti, počutju, zdravju, uspehu, ljubezni… Mar to pomeni, da vse, ki so rojeni v obdobju mojega astrološkega znamenja, čaka enaka usoda? Enako preživljamo sekunde življenja? Smo enako uspešni? Nas bo na milijone danes slabe/dobre volje? Ajoj, ne upam si pomisliti, da bi bilo to res!
Kljub temu pa me kdaj pa kdaj pritegne naivnost in iščem kakšno opravičilo za svoje počutje. Če sem neuspešna, upam, da me bo napoved horoskopa potolažila, da je luna kriva za to in ne jaz. Ali pa da bom prebrala, kako se mi obetajo boljši časi … Ja, horoskop bo vse rešil! V poplavi različnih horoskopov pa me ponavadi že pogled v dve različni reviji, ki mi slučajno prideta pod roke, postavi na realna tla. Jaz, ta ista strelka, bom po eni napovedi preživela sanjski dan, po drugi pa je bolje, da se izogibam ljudi, ker bom danes nagnjena k prepirom. OK: sanjski dan, sama! To ne gre skupaj.
No, vsekakor horoskop nima v mojem življenjskem ritmu nobene vloge. In ravno zato se mi toliko bolj smilijo ljudje, ki so obsedeni z njim. Ne dolgo nazaj je prišla v službo, kjer občasno delam, neka gospa in čisto panično začela brskati za horoskopomo v revijah, ki jih imamo. Na koncu mi je presrečna rekla, da se zdaj lahko njen dan začne… Ne razumem.
Občasno se nad horoskopom zabavam. Npr. Bilo je obdobje, ko sem kar naprej počela stvari, na katere nisem bila ravno ponosna. In kot nalašč naletim na tole:
Če nočeš, da te v prihodnjih dneh zasačijo s spuščenimi hlačami pri
početju nenavadnih stvari, potem bo še najbolje, da jih ne počneš. Nobeno
prikrivanje in varovanje namrec ne bo ucinkovito.
Ta ponedeljek, po hudi nedeljski turi, pa sem po naključju prebrala tole:
Tvoje baterije se bodo v prvih dneh tega tedna polnile s
svetlobno hitrostjo in tvoja forma v četrtek bo še najbolj podobna tisti, v
kateri je Lance Armstrong zmagoval na dirkah po Franciji. Pomembno je
le, da vseh rezerv ne porabiš že čez vikend, ko te bo zadela prva množica
resnejših opravil. Dela se raje lotevaj počasi in z občutkom, saj ti ne
bo nikamor ušlo.
Ker je ravno danes četrtek, je najbolje, da naredim analizo. V ponedeljek in torek mi res ni manjkalo energije, saj sem v nedeljo izgubljeno pridno pridobivala nazaj s sladkimi razvadami a la čokolada. Tudi včerajšnja 90km tura me ni pretirano izčrpala, tako da je danes moja forma verjetno res odlična. Škoda le, ker imam probleme z “lenoritisom” in me ni niti najmanj volja dirkati sama s sabo. Bom pa za to imela priložnost v nedeljo, ko grem prvič na kronometer in to popolnoma nepripravljena. Pa kaj zato? Potem me čaka še naporen popoldan na vaški veselici, tako da upam, da bom v ponedeljek še živa.
Naj bo lep ta dan, ne glede na horoskop…
Permalink
