06.24.07
Posted in Šport at 6:03 dopoldne od trmoglavka
Jutra pred dirkami so vedno naporna, jutro pred Vzponom na Mašun pa še posebej. Prvič zato, ker je to “domača” dirka, drugič pa zato, ker sem se do letos vedno morala potruditi za zmago kakšne stave. Letos s prijateljem Jernejem tekmujeva le “na čast”, ker se je naveličal izgubljati z mano, poleg tega se je na koncu vedno preveč nešportno končalo. 
Torej - tisti, ki prej pride na vrh, je car! Do sedaj sem najhitreje prišla v cilj 30 sekund za njim, zato ga je prehiteti velik izziv… But that’s the way I like it, yeah!
Vse skupaj se bo začelo čez dve uri. Ker sem prezgodaj vstala, sem že pripravljena in že kar malo nestrpno čakam, da se bom odpravila na štart. In potem… Ride as just fast as I can!!! Ob poti me bodo baje čakali tudi moji najbljubši skavtski navijači.
Če se ravno spomniš, stisni pesti zame ob 10h, pa bom mogoče tudi jaz malo bolj stisnila na pedala. 
Kakorkoli se bo razpletlo, pa bo na vrhu Žurka!
PS. Spekla sem 65 palačink!
In nekaj spominčkov na Mašun 2006:
Permalink
06.19.07
Posted in Šport at 1:57 popoldne od trmoglavka
…najdaljši slovenski tekmovalni maraton, ki je bil v nedeljo, 17. junija 2007, izpeljan že šestindvajsetič. Daljša različica (ki pa nekako ne gre mimo bolnice Franja, po kateri nosi ime) je dolga 156km in premore okrog 1000 višinskih metrov. Začne se v ljubljanskem BTCju (včasih se je v Tacnu), od koder se čez mesto v zaprti vožnji nadaljuje na Brezovico in Vrhniko, kjer je “leteči” start (tj. začetek merjenja časa). Vožnja do tam je kljub nizkim hitrostim precej naporna, saj ogromna gneča naredi svoje. Bolj kot mišice so tu na preizkušnji (mirni) živci, nenehno se namreč pospešuje in bremza, kolesarji pa prehitevajo vse povprek, saj bi vsak rad imel kar najboljšo pozicijo za nadaljevanje.
Vrhniški klanec kljub svoji položnosti in kratkosti naredi svoje. Slabše pripravljeni kolesarji hitro ostanejo zadaj, boljši pa poskušajo najti sebi čim bolj primerno hitro skupino, s katero bodo nadaljevali skupinsko vožnjo do naslednjega vzpona. Logatec, Kalce, Godovič, Idrija, Cerkno. In nato ne preveč strm vzpon na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Pot preko Gorenje vasi, Škofje Loke in Vodic proti Ljubljani nekoliko otežijo mnogi kratki hupserji, visoke hitrosti, vročina in začetek utrujenosti. Do cilja v BTCju se kar malo vleče!
Prvič sem se Franje (ta dolge, seveda!) udeležila leta 2005 in to z gorskim kolesom. Takrat sem bistveno manj kolesarila, zato nisem bila prepričana, če bom sploh zmogla tak izziv. Na koncu sem bila s časom 4:10 in uvrstitvijo med žensko petnajsterico kar zadovoljna. Lani sem jo prevozila v času 3:45 (4. ženska, 1. v kategoriji), letos pa še 12 min hitreje (3:33:30), še vedno pa z velikim zaostankom za zmagovalko Živo Verbič in drugouvrščeno Tanjo Žakelj (lani mladinska svetovna prvakinja v MTB).
Zadovoljna sem, seveda pa bi bilo lahko bolje, če bi ves mesec pridno nabirala kilometre, dovolj spala, pravilno jedla, če ne bi šla v petek ven in v soboto na rojstni dan, če bi imela malo bolj napumpane gume, če mi ne bi na spustu v Idrijo padla koncentracija, če se ne bi tako leno vlekla na Kladje in še bi lahko naštevala.
A lahko bi bilo tudi slabše! Npr. če bi padla, če bi mi počila zračnica, če bi me kje konkretno “zabilo”, če bi imela krče, če bi bil dež… In, priznam, lahko bi bilo slabše, tudi če ne bi tik pred ciljem, na krožnem križišču Žale, sledila enim barabam, ki so sekali krožišče in me tako pripeljali pred italijansko konkurentko. Žal jo je to stalo stopničk v generalni razvrstitvi in košarice Droginih izdelkov, pa no - se mi bo že vrnilo!
Permalink
06.05.07
Posted in Šport at 6:22 dopoldne od trmoglavka
Vedno me kaj “zmoti”, da se ne uspem pripraviti na dirko tako, kot bi želela. Ali me na predvečer dirke premami kakšno povabilo na pivo, ki se malo preveč raztegne v noč, ali se na kolesu preveč skurim ali mi “crkne” avto in moram s kolesom na štart ali … Vedno se najde kaj, da ne morem dirke odpeljati optimalno, in tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Ko sem v soboto v poznih večernih urah prišla v LJ, nisem našla denarnice. Tako sem porabila dragoceno uro časa spanja za iskanje le-te. Sicer sem jo našla, a se mi je zjutraj obrestovalo… Preslišala sem štiri (!!!) budilke in se namesto ob 6h zbudila 20 min čez 7! Ob 7.30 pa naj bi se v Logatcu začele in končale prijave na dirko (pač, čuden razpis!)…
Ker pa je ena izmed mojih priljubljenih in pogosto “uporabljenih” modrih misli: “Verjetno bom zamudila, a se splača počakati!” sem vklopila najhitrejšo prestavo in v dobrih desetih minutah pozajtrkovala, se umila, oblekla kolesarsko opremo, si v oči dala leče, pripravila nahrbtnik z vsem potrebnim in spakirala kolo v avto. In preko vseh omejitev drvela v Logatec…
…kjer se je v nedeljo, 3. junija, odvijala druga letošnja cestna dirka za Pokal Slovenije. Ker se točkujejo iz vsake “discipline” (kronometer, cestna dirka, vzpon) tri najboljše uvrstitve in ker so na letošnjem koledarju dirk samo tri cestne, sem se je skoraj morala udeležiti, čeprav me napovedana vožnja v 2,5 km dolgem krogu res ni niti najmanj privlačila.
Dirka je potekala na ringu CPL, v novi industrijski coni, ki se nahaja pred Napoleonovim drevoredom v smeri LJ-Logatec. Ženske (in starejše moške) je čakalo 15 krogov meni precej dolgočasnega dirkanja v krogu z desetimi ovinki. Ker na takšni dirki nisem še nikoli vozila in ker, priznam, zelo nespretno polagam ovinke, je bil moj cilj dirko le odpeljati brez padca. Uspelo mi je, se je pa nekdo pred mano prav grdo “zložil” in si baje zlomil roko, meni pa je nekako uspelo odpeljati mimo.
Vožnja v krogu je bila prav psihološko obarvana. Vse “konkurentke” smo bile ves čas na kupu v prvi skupini in samo čakale na zadnji krog, kjer se je zgodilo bistvo. V ciljnem šprintu je Aja prehitela Živo, jaz pa sem bila z dvema sekundama zaostanka tretja. Kar v redu za prvič. Če bi se potrudila, bi mi mogoče uspelo kaj več, a sem bila nad Ajinim šprintom tako navdušena, da sem kar pozabila, da se tudi sama borim za mesto na stopničkah! Bravo Aja! (BTW: Aja je članica našega kluba in edina ženska, ki se je letos podala na nekaj več kot 1100 km dolgo ultramaratonsko Dirko okoli Slovenije!!!)
Kratek utrinek v živo si lahko ogledaš tukaj.
Preostanek dneva je minil bolj lenobno. Za nami so se na kolesarski vrtiljak podali nekoliko mlajši moški, ki so se vrteli 25 krogov, za njimi pa še najbolj sposobni, ki jih je čakalo 40 krogov (okorg 100 km). Njihove dirke so bile veliko bolj zanimive kot naša, ker so vozili bolj taktično in agresivno, pa tudi dolžina je porskrbela, da so nekateri hitro zaostali za vodilnimi in si ustavirli svojo dirko za “preživetje”. Ampak v užitek mi je bilo gledati, kako “trpijo”! Jaz pa sem lahko ta čas izkoristila za klepet z znanci in nastavljanje soncu. Kljub samo slabim 40-im kilometrom (ki pa sem jih prevozila v dobrih 54-ih minutah), sem bila pošteno utrujena in mi je tole prav prišlo.
Ne morem reči, da ni bilo lepo, a kljub vsemu po srcu ostajam panoramka!
Permalink
