07.29.07

Izziv: z MTBjem pod Učko..

Posted in Šport at 7:07 popoldne od trmoglavka

Kljub temu da sem kar nekaj let vozila gorsko kolo (cestno imam šele dobro leto), sem se večino časa vozila z njim po asfaltnih cestah, nikoli pa se nisem udeleževala MTB tekem. Ne vem natančno zakaj, a verjetno zato, ker nisem vedela zanje, ker nisem vešča tehnike vožnje po zahtevnejšem terenu itd.

Po napornem kolesarskem tednu pa sem se že včeraj odločila, da ga bom po dolgem času (letos sem bila na njem točno 4x) uporabila in se podala na kakšno uživaško nezahtevno turico po snežniških gozdovih. Prvi namen mi je kar uspel, drugi pa malo manj. Zjutraj mi je namreč sestra povedala, da je danes MTB maraton Učka. Ko sem na hitro preverila, v kakšnem stanju je moj črni lepotec, sem bila kar malo razočarana: sprednji menjalnik “razštelan”, prazne gume, spremenjena višina in naklon sedeža, umazana in nenamazana veriga… in umazan! Posledice moje neuporabe in uporabe ostalih družinskih članov za vožnjo po vasi!

Želja, da bi se spopadla z makadamom, koreninami, manjšimi skalami, gozdom… pa je bila velika, tako da sem ga na hitro ZA SILO spravila v red, naložila v avto in se odpeljala v dobrih 30 km oddaljeno hrvaško obmorsko mesto Lovran, kjer je bil štart tekmovalnega maratona. Udeležencev ni bilo ravno veliko (po odpeljani turi mi to niti ni bilo več tako čudno), kljub temu pa se je videlo, da organizacija BBK Marun (www.bbk-marun.hr) dobro poteka.

Na štartno črto so najprej poklicali ženske (osem nas je bilo, tri dirke niso zvozile), potem pa še moške od najmlajših do najstarejših. Videla sem, da je na štartu še en Slovenec, zelo dober gorski kolesar, Peter Vesel, ki je na koncu tudi generalno zmagal.

In smo šli… Najprej 4 km ravnine, potem 10 km asfaltnega vzpona proti Učki, ki sem ga brez težav zvozila kot prva ženska, nato pa se je začelo ta pravo MTB mučenje. Ne spomnim se, da bi v 3 urah in 40ih minutah, kolikor časa sem vozila imela kakšen konkreten počitek, saj so bili tudi spusti večinoma zelo zahtevni, oči na pecljih, koncentracija pa na vrhuncu. Že na začetku makadama me je prehitela ena punca in takrat sem se odločila, da se ne bom borila za zmago, saj nisem vedela, kaj vse me še čaka.

Prve makadmske vzpone in spuste sem kar dobro odpeljala, nato pa prišla na prvo “singelco”. Ker sem bila še kar spočita, sem celo prevozila in na njej celo uživala. Takoj po prečkanju asfaltne ceste, po kateri smo na začetku vozili, pa ji je sledila druga singelca. Ta je bila že bolj polna skal, počasi pa mi je tudi zadnja bremza nehala delovati. Tako sem se nekje na sredini prav konkretno zložila. Direkt na koleno! Bolelo je in peklo, a sem se preveč smejala smešnemu padcu, pa sem na to pozabila. V nadaljevanju je šlo bolj “po jajcih”.

Med drugo in tretjo singelco je bilo pa nešteto kratkih makadamskih vzponov, nad katerimi je dobesedno žgalo sonce. Trpela sem kot pes! Moči, vzdržljivosti in pijače sem imela dovolj, tehničnega znanja pa nič, zato sem mogla kar nekajkrat sestopit sredi klanca s kolesa, ko sem se ujela v globok makadam, kakšen prevelik kamen ipd. Potem pa seveda nisem mogla več speljati, ker je preveč drselo. Vse skupaj mi je vzelo kar precej energije, tako da sem bila na tretji singelci že čisto uničena in brez prave koncentracije. Glava je kar nekako odpovedala in tako sem večji del prehodila/pretekla v upanju, da bo tega mučenja čim prej konec. Po zahtevnem spustu po makadamski poti mi je celo uspelo! Jeee…

Da sem si za silo razkužila in umila poškodovano nogo, sem si pa med čakanjem na rezultate privoščila še malo plavanja v že čisto razgretem morju.

Med vožnjo sem nekaj malega celo razmišljala in prišla do zaključka, da sta cestno in gorsko kolesarjenje pravzaprav skoraj dva različna športa. Sicer sta mi oba všeč, a nikoli ne bi zamenjala trenutnih prioritet… Današnja popestritev mi je bila pa zelo všeč in mogoče bom šla drugo leto spet. Kot drugouvrščena pa sem bogatejša za 200 kun in žolnino dolgo kolesarsko majico.

Če koga zanimajo številke: baje je bilo vsega skupaj 53 km in okrog 1500 višinskih metrov. Povprečna temperatura pa celih 30 stopinj…

In moja noga na cilju.

Permalink Komentarji

07.07.07

Morje, sonce…

Posted in Šport, Potopis at 3:01 popoldne od trmoglavka

Dobro smo že zakorakali v poletje in spodobi se, da si človek privošči vsaj nekaj tako opevanega smisla življenja, ki naj bi bil v ležanju na plaži “… z možgani na off in s čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi…”

Ker sem kot Primorka morje imela vedno na dosegu roke, sem se ga verjetno malo naveličala in me zadnja poletja ne privlači tako zelo. Letos pa sem se odzvala povabilu v Barbarigo. Ker sem imela na voljo le slabe štiri dni, sem jih hotela čim bolje izkoristiti za morje in kolo. Pa sem oboje kar združila.

V torek po službi sem se kljub slabi vremenski napovedi s kolesom odpravila iz LJ proti domu. Do Vrhnike je nekaj malega rosilo, potem pa so me le še redke luže na cesti opomnile, da je bil pred soncem dež. Veter in od Postojne naprej burja pa nista bila na moji strani. A vse tudi ne more iti po načrtih.

Moram povedati, da sem po dolgem času v LJ ob iskanju bližnjice malo zašla in tako naredila nepotrebnih 5 km, ki mi zaradi pomanjkanja časa niso bili ravno v veselje. A kljub temu sem v točno treh urah pribrcala domov, kjer so me čakale palačinke (tokrat jih je naredila mama). In sladoled. Oboje mi je dalo precej nove energije, predvsem pa volje za nadaljevanje. Razmišljala sem namreč že o tem, da bi ostala doma in nadaljevala šele zjutraj.

Po polurnem “počitku” doma sem odvrtela proti mejnemu prehodu Jelšane. Gužve ni bilo, so mi pa hrvaški cariniki nekoliko težili, kam sem namenjena, ker grem tako pozno k njim, a smo se hitro vse zmenili. Odgovorni za hrvaške ceste pa so končno uvideli, da je prehod čez obojesmerni avtocestni promet do “stare” ceste za kolesarje zelo nevaren, zato so končno lično uredili kolesarsko stezo in podhod pod avtocesto, ki pripelje do omenjene stare ceste.

Stara cesta do Opatije je bolj ali manj lepo urejena. Kljub temu da je od odprtja avtoceste na njej zelo malo prometa, še vedno skrbijo zanjo in jo popravljajo. V torek sta bili na njej dve zapori zaradi cestnih del in na obeh sem bila prisiljena čakati rdečo luč na semaforju, ker so se ravno pred mano naslikali policisti! In nisem jih upala prehiteti. Pa naj jim bo..

Do Opatije je ves čas bolj ali manj letelo, saj gre pot v glavnem navzdol. Srečala sem ogromno nasproti vozečih kolesark in kolesarjev, ki so veselo pozdravljali, mahali.. Če bi imela več časa, bi se mogoče celo obrnila in šla kateremu delat družbo. Kot vedno me je fasciniral spust po bližnjici iz Matuljev v Opatijo, kjer te strmina skoraj postavi na glavo, tabla na vrhu pa kaže 17% naklon (moj števec je pokazal celo 19%).

Najlepšega dela je bilo (pre)hitro konec, čakalo me je pa še približno 30km kratkih hupserjev do torkovega cilja. Nič zahtevnega, a priznam, da me je ob pogledu na polne plaže (kljub pozni uri), mirno morje, sončni zahod in druge mamljive radosti na trenutke kar minilo, da bi še naprej poganjala pedala.

Po 150-ih kilometrih, okrog 1200 višinskih metrih in 4 urah ter 40 minutah vožnje sem prispela v vas Zagorje, kjer me je čakalo brezplačno prenočišče v novem apartmaju. Pa ne le to - tudi odlično večerjo sem dobila: “fižoleti” na solati, zelenjavna rižota, pečeni cvetovi buč (prvič jedla, a so odlični!) in polpeti (le-tem sem se odpovedala ), gostitelji pa so mi posodili tudi pižamo in zobno pasto, saj vse res ni šlo v žepe kolesarske majice. Hvala, Katarina! Poskrbela si za vse, le cimra si mi pozabila zrihtati!

Tako udobno sem spala, da sem zjutraj preslišala budilko in štartala proti cilju s triurno zamudo. Med zajtrkom (da ne pozabim: pila sem pristno domače kozje mleko!) so me potolažili, da je v zgodnjih jutranjih urah obupno pihala burja. A meni se je tudi pozneje zdela precej obupna. Nikamor ni šlo ne na spustih, ne po ravnem in tudi v hrib ne. Tudi sprememba smeri vožnje ni ničesar spremenila, saj so sunki vsakih nekaj sekund spremenili smer. Celo pot! Ves čas sem si ponavljala, da sovražim burjo!

Iz Zagorja sem se odpeljala mimo plominskega zaliva v Labin in po trasi labinjonskega maratona do Mosta na Raši. Dolina reke Raše je bila tudi najbolj moreč del poti, poleg burje začinjen tudi z grozno hrapavo cesto (kot bi po nanosu asfalta po njem zapeljal teptalec smučišč), zapuščeno okolico in oblačnim vremenom. Od tam sem se povzpela v notranjost Istre, proti Barbanu, in nato spet južno, v Vodnjan. Staro mestno jedro me je zelo navdušilo, kljub temu da sem potrebovala ogromno časa, da sem prišla ven. Ulice so namreč tako ozke, da se niti kolesar in avtomobil nista mogla srečati, poleg tega je povsod mrgolelo ljudi, cesta pa je bila tlakovana iz približno 10×20 cm velikih spolzkih(!!!) kamnov, ki so štrleli v vse smeri. Precej neobičajno… Od navdušenosti pa sem zgrešila odcep za Peroj in si tako malo podaljšala pot do mesta Bale. In konkretno zašla.. Prijazni receptorki nekega kampa sta me usmerili na grdo “belo cesto” in po štirih kilometrih lovljenja ravnotežja v globokem makadamu sem le prispela v Barbarigo (85 km, 1000 višincev in 3 ure vožnje) in hitro našla tudi svoje prijatelje. Končno. In skupaj smo udejanjali moto iz prvega odstavka… Slikovnega gradiva nimam.

Vseh lepih stvari pa je hitro konec in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Včerajšnji dopoldan sem še izkoristila za plavanje in nabiranje barve, po obilnem in nešportnem kosilu (pomfri in kalamari) pa sem se komaj spet spravila na kolo! Muka je postala še večja, ko sem ugotovila, da sem spet zapeljala na drugo cesto, kot sem nameravala. In spet je bila makadamska, čeprav malo lepša. Ko mi je bilo jasno, da sem po nepotrebnem naredila 20 km, sem pošteno preklela zemljevid in vse, ki so ga sestavljali!

Pot domov mi je bila v večini poznana, saj sem jo velik del prevozila že februarja na deževnih “pripravah”, nekaj pa pozneje sama. Šla sem približno takole: Barbariga - Peroj - Vodnjan - Bale - Kanfanar - Žminj - Pazin - Cerovlje - Buzet (postanek za kokakolo in sladoled) - M.P. Sočerga - Črni kal - Kozina - Podgrad - Dobropolje. Pot je bila dolga 166 km, imela nekaj manj kot 2000 višincev, vozila sem pa pet ur in pol. Zadnjih 7 km v temi… Doma sem bila ob 21.30, istočasno kot ostali, ki so šli domov z avtom nekoliko pozneje.

Priznam, kljub ležanju na plaži, je moto morja zbledel, brž ko sem se usedla na kolo. Poleg musklfibra imam tokrat probleme tudi z desnim kolenom in brez pretiravanja komaj hodim po stopnicah. Ne vem, kaj mu je, a že po poti je tako škripalo, da sem ga z grozo poslušala. Zdaj pa še boli… Pa nič hudega, ga bom že spravila v normalno delovanje. Zdaj, ko je tudi fizično naporen del morja za mano, ostajajo samo še lepi spomini na najboljšo družbo na svetu, v kateri mi ni nikoli dolgčas! Pa kjerkoli že smo…

Pa še profil poti domov (vse nadmorske višine so zamaknjene za cca. 250 m navzgor):

Permalink 1 komentar

Vzpon na Mašun 2007

Posted in Šport at 11:27 dopoldne od trmoglavka

Mašun, 1025 metrov visoka planota nad Knežakom, je ena izmed priljubljenih turističnih točk na ilirskobistriškem. Na vrhu nas pričaka lično urejeno gostišče (www.emasun.com) s prijaznimi uslužbenci, gozdna hiša in dobro izhodišče za nedeljske sprehode po snežniških gozdovih. Predvsem ob nedeljah se tu ne manjka tako italijanskih kot domačih “turistov”. Zadnjo junijsko nedeljo pa je že pet let Mašun obkrožen pretežno s kolesarji.

KK Postojna je prvi kolesarski Vzpon na Mašun za pokal LIVa organiziral leta 2003. S prijateljem Martinom sva čisto slučajno zasledila razpis in se ga udeležila. To je bila tudi moja prva “dirka” in prva zmaga. Za popolna začetnika v kolesarskem svetu sva se oba zelo dobro izkazala.

2. vzpona sem se udeležila skupaj s sestro. Prehitela me je za 2 minuti… Tega leta sem dosegla tudi svoj najslabši čas vzpona, nekaj več kot 43 minut. Slabi časi, pač. Na 3. vzpon sem šla kar sama. Čas ni bil veliko boljši, me pa tolaži, da smo dirkali v dežju in smo se zaradi tega vsi nekoliko slabše peljali. Vseeno pa sem v svoji kategoriji (MTB ženske do 30 let) zmagala, zmagala pa tudi stavo z Jernejem (rekla sem, da bom manj kot 10 min za njim na cilju) in za to dobila cel liter Malibuja.

Lanski, 4. vzpon na Mašun, je bil zame nekaj posebnega. Že pozimi sva z Jernejem sklenila stavo za 5 minut razlike (on je rekel, da jih bo več, jaz pa, da jih bo manj), kar mi je bilo v veliko motivacijo za “treniranje”. Zamenjala sem tudi kolo (iz gorskega sem se presedla na cestnega). Fizično in psihično sem se 100% pripravila na dirko in jo prevozila v rekordnem času 31:36! Celih 29 sekund za Jernejem! Zmaga med ženskami in literca tekile sta bili moji! Od takrat sem bogatejša tudi za en LIVov sesalec.

Ker so zaključki naših stav postali že preveč alkoholno obarvani in ker se je Jernej naveličal zgubljati stave z mano, sva letos opustila kakšne hude številke v razliki, s tem pa je padla tudi motivacija. No, po 5. vzponu na Mašun se je kljub vsemu izkazalo, da je car Jernej, ker je v cilj pripeljal kar konkretno pred mano, sva pa oba vzpon odpeljala slabše kot lani. Tudi moj favorit za generalno zmago, Matej, je imel slab dan… A komu mar - vse nas je čakal naporen popoldan in večer na pikniku pri Jerneju doma (v Knežaku), kjer smo se imeli tako fajn, da je dirka kmalu izgubila svoj pomen.

Še nekaj slik:

Z Ajo načrtujeva taktiko…