08.31.07
Posted in Kar tako at 7:56 popoldne od trmoglavka
Približno pred dvema letoma sem si v spletni kolesarski trgovini kupila merilec srčnega utripa Sigma Sport Fit Watch.
Kmalu me je začetna navdušenost minila, saj mi je ali namesto srca utripal napis na uri: “No heart signal,” (?!?!) ali je moje srce tudi kakšno uro utripalo enakomerno ali pa je bila številka popolnoma neprimerna moji aktivnosti. Ko je postala že neuporabna, sem kljub prepovedi v navodilih poskušala zemnjati baterijo v oddajnem pasu in ugotovila, da je le-to že pred mano napadel moj švic. Jajca!
Ker se je to zgodilo v garancijskem času, sem jo poslala na servis in čez nekaj dni po pošti dobila novo uro in nov pas. Le-ta je bila še bolj zanimiva. Cca. 5 sekund je delovala, nato si je privoščila 5 minut počitka. Kar naprej. Tudi to sem poslala nazaj. Poštar mi je prinesel še tretjo, ki je z nekaj spodrsljaji delovala kakšen mesec, ravno do izteka garancijskega roka. Med tem sem nesrečno uničila svoj kolesarski števec in si omislila malo bolj modernega, s srčnim utripom, zato sem na to uro počasi pozabila. Do srede, ko sem šla po dolgem času laufat in ugotovila, da je bila veliko bolj praktična kot neroden kolesarski števec.
Baje upanje umre zadnje, a tisti serviserji so me že zdavnaj razočarali. Pa spet poštnina v obe smeri in mogoče spet brez učinka. Odpravila sem se kar k lokalnemu urarju Eriku (svojega mnenja o primernosti tega imena za moške raje ne bom komentirala 
) in upala, da mi bo znal pomagati. Poslal me je na kavo in ko sem se vrnila, me je čakala delujoča ura. In delujoč oddajni pas. Bravo, Erik!
Fant je res prijazen in sposoben v poklicu, ki ga opravlja. Povedal mi je, da so bili na obeh baterijah prstni odtisi, ki so baje smrt za baterije. Po njegovem mnenju so je s popravilom moje ure ukvarjal športnik namesto urarja. Rekel mi je tudi, da je na bateriji prilepil nalepko z današnjim datumom in če mi ura spet izdihne v roku enega leta, mi bo brezplačno zamenjal novo, ker toliko časa baje mora zdržati. Še bom šla k njemu!
Permalink
Posted in Kar tako at 4:48 popoldne od trmoglavka
Že lansko poletje sem se trdno odločila, da ne bom nikoli več preživela poletja v LJ, ker je blazno dolgočasno ob večerih, saj so vsi domači prijatelji na drugem koncu Zelene dežele. Odločitev pa ni bila dovolj trdna in tako se zgodba ponavlja. Če prav pomislim, v nekoliko hujši obliki, saj sem bila lani zaradi bolj aktivnega dirkanja s kolesom oproščena dela med vikendi, letos pa me je še to doletelo in me prikrajšalo za nekaj vikendov, ki bi jih lahko preživela doma, v Dobropoljah.
Ne, nisem po pomoti spustila presledka v imenu domače vasi, pa tudi sklanjala sem ga pravilno. Očitno so naši predniki kar združili dve besedi, kot to radi delajo v nemškem jeziku. Ker pa je za slovenščino to precej čudno, je ime naše vasi napisano na vsakem dokumentu drugače.
Ker sem bila ta mesec zelo pridna, sem si za konec celo izborila pet prostih dni. Priznam, že od ponedeljka sem “sanjala”, kako bom v sredo po koncu službe kar oddirjala domov. No, brez after working čveka s sodelavko ni šlo… Pa tudi po kolo sem še skočila v stanovanje, čeprav ga zadnje čase le še prevažam v LJ in nazaj domov, vmes pa nič ne rabi……..Med vožnjo domov sem ugotovila, da je primorska avtocesta daleč najboljša izmed ostalih avtocestnih povezav med večjimi slovenskimi kraji. Kljub neprestanim delom na cesti je vse tako urejeno, da pot poteka brez večjih zmanjševanj hitrosti oz. zastojev, ki se radi pojavijo predvsem na gorenjski avtocesti.
Doma me je med drugim/i pričakala Moja soba, ki meri skoraj toliko kot celo stanovanje v LJ. Pa še zastonj je. Brez nadležnih komarjev. Z internetom. Brez cimre/0v. Z velikim balkonom. Avto je v (včasih nezaklenjeni) garaži. Kar na lepem se mi vse zdi tako veliko! Zakaj sem tako malo doma?
Domov prihajam zaradi praktičnih razlogov (pranje, sušenje in likanje oblačil) in, kot bi se izrazila sestra, zaradi ohranjanja socialnih stikov z ljudmi, ki jih imam najraje. Redko naredim kaj drugega koristnega, saj mi prehitro mineva čas. A ker imam tokrat na razpolago kar pet dni, kar je daleč rekordno za to poletje, sem naredila izjemo in se za ves dan prelevila v Fato! Vse se sveti, jaz pa sem spet izpadla pridna punčka.
Sredi dneva se je iz sončnega vremena usula največja toča, kar sem jo kdaj videla. Ledeni orehi so se kar odbijali od tal, jaz pa sem komajda rešila skoraj suha oblačila iz sušila. Samo ene spodnjice je burja odnesla k sosedovim. Kasneje sem jih dobila nazaj. Srečna sem bila, da je kolesarska lenoba zmagala voljo in se nisem nikamor odpravila. Zbodlo pa me je zavedanje, kako nemočni smo pred Naravo.
Večer sem preživela z najboljšim prijateljem. Kar zameglilo se mi je pred očmi, ko sem videla, s kakšnim avtom je prišel pome… 
Ne, ni obogatel, le nadomestno vozilo so mu posodili na servisu. Vaške čveke pa imajo danes novo temo pogovora. Klimo sva hitro uštimala in se imela prav fino…..
Permalink
08.19.07
Posted in Prosto at 7:59 popoldne od trmoglavka
Tokrat pišem kar tako…
Prav sovražim takšne dneve, ko imam vse pogoje za produktivnost, pa jih kar tako pustim, da gredo mimo mene. In tečna sem sama sebi, ker ni nič iz mene. Vem, da bom na koncu vse pravočasno naredila, vendar šele, ko bom uklopila “turbo” varianto. Vedno vse naredim, a ne vem, zakaj čakam na zadnji trenutek. Si dokazujem, da zmorem tudi v ekstra kratkem času? Ali ima mogoče moje telo samo dve prestavi - “turbo” in “pavza”?
V glavnem - skoraj ves dan sem na “pavzi”. Sonce in zvonjenje v 100m oddaljenem cerkvenem zvoniku sta me že ob 7h zbudila, na noge (WC) pa me je spravila včeraj popita piva.. Rada zgodaj vstajam in posebej vesela sem, ko za to ne rabim budilke. A danes sem HOTELA spati, ker sem vedela, da bom v nasprotnem primeru ves dan neuporabna. Grrr…
Zazdelo se mi je, da bi se spodobilo, če bi šla po dolgem času k maši. Zaželela sem si videti znanih obrazov, ki jih ponavadi vidim le tam. Pa jih (ravno danes?) ni bilo. Tako sem se večino časa dolgočasila, saj je župnik imel neko čudno pridigo, ki je nisem najbolj razumela. Se zgodi.
Doma me je pričakal listek z navodili za pripravo kosila, saj sta starša nekam odšla. Glede na to, da sta manjkala oba avta, sem sklepala, da vsak po svoje, kar je pomenilo, da najbrž v času kosila tako ali tako ne bo nikogar doma. Pa sem se vseeno prelevila v pridno punčko in kuhala. Recimo, da zase in za slabovoljno sestro, ki je bila doma. Še preden sem končala, pa sva se uspeli tako skregati, da se je usedla na kolo in šla v LJ. Torej je bilo kraljevsko nedeljsko kosilo… just for me…
Enkrat popoldne sem se celo uspela spraviti na kolo. Brezvoljno in brezciljno. Nekako mi je uspelo prevoziti bistriški “Krog resnice” (I.B.-Zabiče-Jelšane-IB). Poleg lepih spominov, ki jih imam nanj, mi je všeč tudi zato, ker ni preveč zahteven. Kljub temu pa se je treba za povprečno hitrost 30km/h nekoliko potruditi. Danes mi seveda ni uspelo, saj sem bila preveč lena.
Potem sva šli s Špelo k “Makedoncu” (drugače je Albanec ) na sladoled. Odkar ima čez cesto konkurenco, je občutno povečal velikost kepic in izboljšal dekoracijo ter okus sladoleda. Za čokoladoholike priporočam kombinacijo čokolade, nutele in skroka. Pa preliv čokolade z lešniki… Mmmmmm… Za 70 centov… En krog “okuli Bistrca” je bil prekratek, da bi ga pojedli do konca, pa tudi teme za klepet nama ni še zmanjkalo, tako da sva šli po doooolgem času do bližnjega slapa Sušec, ki pa je v tem nedeževnem poletju ostal brez vode. Drugače pa kar lepo zgleda:
No, konec koncev je bil dan vseeno lep…
Permalink
