09.28.07
Posted in Kar tako at 10:26 popoldne od trmoglavka
Ne verjamem v petek trinajstega, ker se tudi na petek osemindvajsetega lahko zgodi kaj nepričakovanega in neprijetnega. Npr. danes.
Ker sem zjutraj prepozno vstala, da bi šla peš v službo (mestno kolo je trenutno neuporabno), in ker je deževalo, zaradi česar nisem hotela v službo s cestnim kolesom, da ga ne bi umazala (spravila bi ga v skladišče), sem se s težavo odločila, da grem tja z avtom. Pa ne zato, ker ne bi znala voziti po Ljubljani, ker ne bi imela kje brezplačno parkirati ali ker se mi vožnja z avtom ne bi zdela hitra in udobna, pač pa zato, ker je zadnje čase moj porše, kot so mu nekoč pri skavtih nadeli ljubkovalno ime, zelo nezanesljiv.
Svojo zgodovino redne uporabe je začel pisati pozimi leta 1992, ko se je iz koprskega Citroenovega salona preselil k nam. Takrat je bil z daljinskim odklepanjem in elektronsko pomičnimi stekli kar nobel in še vedno zrastem za nekaj milimetrov, ko se kdo pelje z mano in začudeno to opazi (čeprav ne eno ne drugo ne deluje več). Danes bolj izstopa s katastrofalnim izgledom in občasnimi zahtevami po počitku. A no, kdo se ne bi naveličal 15 let vestno in potrpežljivo služiti petim različnim uporabnikom (tri od teh smo na njem nabirali svoje prve kilometre), v sreči in nesreči, v soncu in dežju, vročini in mrazu, po asfaltu in blatu, v samoti ali v šestih (jaz vem samo za svoje rekorde 
), podnevi in ponoči…?
Da, nikoli ga nismo kaj preveč šparali. Najprej je bil kot naš najboljši avto itak prisiljen v vse družinske vožnje daleč naokoli, ko je malček dobil veliko sestro, pa je seveda ravno on naletel na tiste vožnje, za katere je bilo nje ‘škoda’. Tako je tam pa tam zrastel kakšen siv las, začeli so škripati sklepi in se lomiti kosti. Ko je v našo avtomobilsko floto vstopil še en član, pa je s svojim brezhibnim delovanjem resnično izgubil vso pozornost. Kar naenkrat je bil dober le še za k skavtom, za na njivo in do očetove 2km oddaljene službe. No, pa še jaz sem ga na dirke vozila s sabo, ker sem vanj najlažje spravila kolo, pa tudi zadnji sedeži so bili že kar iz navade podrti.
Lansko zimo nas je prvič opozoril nase, ko je v mrzlih jutrih rad ostal doma, namesto da bi očeta odpeljal v službo. Ko se mi je prvič nekaj podobnega zgodilo tudi v LJ, je bilo doma na glas oznanjeno, da daljšim vožnjam enostavno ni več kos. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se na ukrep privadila, nato pa je na lepem spet postal ubogljiv in zvest svojim voznikom. Vedno je tako: nekaj najprej na pol dela, ko pa se odločiš, da boš stvar zamenjal, spet začne delati brezhibno. Spet nič ne kupiš, ker se ti zdi škoda denarja. In čez nekaj časa spet ne dela. Začaran krog, ki se je od lanske zime nekajkrat zavrtel. Na žalost vedno bolj pogosto, a večinoma doma.
V petek me je na poti v LJ opozoril, da nekoliko težje premaguje še tako nestrme klance, kot je šembijski. Vsak povprečen človek bi se najbrž 5km stran od doma obrnil in raje kako drugače nadaljeval pot, a jaz seveda tega nisem storila. Na Pivki mu tudi ravnina ni bila povšeči, a s psihološkim prepričevanjem, da me mora nujno pripeljati na cilj, nama je s skupnimi močmi to tudi uspelo. Ampak med tem sem mu OBLJUBILA, da ga bom pustila počivati do nedelje (do pojutrišnjem), ko me mora odpeljati še domov, potem pa ga ne bom nikoli več mučila z vožnjo do Ljubljane. In očistila naj bi ga..
Danes zjutraj se obljube resnično nisem več spomnila in….. po približno stotih metrih vožnje se je trmasto ustavil sredi križišča Drenikove in Verovškove. Ob 8h zjutraj! Rush hour… Nikomur ne privoščim takega bednega občutka, ko si vsem v napoto, pa ne moreš nič narediti, da bi karkoli spremenil.
Ne spomnim se, če sem preklinjala ali molila, a Bog je poskrbel za dva prijazna človeka, ki sta mi hitro priskočila na pomoč in me zrinila na pločnik. Vse je bilo tako hitro, da se jima niti približno nisem dovolj zahvalila! Prvič sem rategnila varnostni trikotnik, ga postavila pred avto, le-tega pa prav tam pustila. Če bi bil 100m stran, bi bil pred stanovanjem, če bi bil 10m stran, bi bil parkiran tako kot še nešteto drugih avtomobilov na ulici. Tam pa je tako izstopal… V službo sem šla z avtobusom.
Po eni strani sem upala, da bo ves dan močno deževalo in da mi ne bodo kakšni redarji ali policisti prilepili listka s kaznijo, ker se v takem vremenu raje ne zmočijo, po drugi strani sem upala, da ga bodo s pajkom odpeljali direktno na smetišče, po tretji strani sem si želela, da sem vse skupaj le sanjala. V službi sem zatrepetala vedno, ko je zazvonil mobitel, ker sem pomislila tudi na to, da bi lahko kdo po registraciji poklical lastnika (domov)…
Ko sem povedala težavo sodelavki, mi je takoj ponudila pomoč in s fantom sta me po službi pripeljala domov, a na žalost je bilo še vedno toliko prometa na cesti, da ni bilo najbolj pametno riniti avto čez križišče, zato se podviga sploh nismo lotili. V poznih nočnih urah mi je pomoč ponudila sestra. In spet se nama je pridružil prijazni naključni mimoidoči. HVALA, HVALA, HVALA obema!!!
Porše je na varnem. Jaz sem pomirjena. Do nedelje zvečer se ga resnično ne bom dotaknila. Če me bo takrat hotel odpeljati domov, mu bom z veseljem delala družbo, drugače pa naj razkazuje svoje rdeče čare kar tukaj… Tokrat se bom obljube držala, ker zdaj vem, da stari ljudski izreki niso privlečeni za lase. In vem, da je bil Bog danes zagotovo na moji strani! Prav zaradi njega si upam izzivati življenje, čeprav me neštetokrat opominja s prenesenim pomenom načela: “Veruj v Boga, ampak vseeno dobro zakleni svoj avto.” Obljubim, da se bom poboljšala..
Permalink
09.24.07
Posted in Pesem at 11:56 popoldne od trmoglavka
Jesensko listje polni bregove
mirne, osamljene reke.
V svoje zavetje vabi male bogove,
ki utrujeno zapirajo veke.
Ni več slišati ptičjega petja,
vse hiti v zimo;
mrzlo, temno, brez cvetja,
življenje pa gre kljub temu mimo.
Že dolgo let je minilo,
odkar zapustil si jesensko idilo,
odšel v neznano,
za seboj pustil neozdravljivo rano.
Jesen vsako leto pride in gre,
še bolj me spomni na dolge,
na tistih zadnjih nekaj dni,
ko nisem zatisnila oči.
Del tebe je ostal v meni
in tu bo živel za vedno –
v vsakem letnem času
in ob vsakem vremenu.
Le jesen bo vedno tista
-ista,-
ki spomine in bolečine bo zbudila,
-a prav je,-
da nikoli te ne bom pozabila!
Permalink
09.23.07
Posted in Prosto at 10:45 popoldne od trmoglavka
Končno sem spet imela en teden dopusta, ki sem ga v večini in z veseljem preživela doma, nekaj malega pa tudi v LJ.
SOBOTA, 15.6.: Za nekaj ur sem šla v Stično na srečanje mladih. Vse skupaj name ni pustilo nevemkakšnega vtisa, poleg nekoč meni zaupanih bistriških skavtov pa sem srečala kar precej poznanih ljudi, bivših sošolcev…
NEDELJA: V Voklem je bila zadnja dirka za Pokal Slovenije. Odpeljali smo pet pet-kilometrskih krogov po bližnjih vaseh. Taktika, ki sva jo z Ajo sestavili v soboto, je uspela, o podrobnostih pa raje ne bom pisala. S svojo vožnjo sem bila zadovoljna, še bolj pa s tem, da je konec obveznih dirk in da sem šla končno domov.
PONEDELJEK: Po dolgem času sem se prostovoljno usedla na kolo in se malo zapeljala po Brkinih. Vreme ni bilo najbolj idealno, poleg tega pa me je vmes tako začelo boleti koleno, da sem komaj pribrcala domov. Z eno nogo!
TOREK: Deževen dan… Ker so mi tudi domače stopnice delale preglavice, sem šla končno k zdravniku, ki mi je dal nujno napotnico za ortopeda. Zvečer tri pijače, vmes pa mučna vožnja z avtom sredi nalivov.
SREDA: Trdno sem se odločila, da grem ta teden na Snežnik. Koleno se je kar dobro držalo. Sprva sem pot navzgor nameravala preteči, a sem spremenila načrte, ko je sestrična Katarina, navdušena geografinja, potrdila soudeležbo. Vreme nama ni bilo ravno naklonjeno, a sva kljub temu v dveh urah prišli na vrh in nazaj do avta.
ČETRTEK: Izlet v Trst. Malo bolje sem ga spoznala, pa nekaj malega kupila. Bila sem tudi v odlični kolesarski trgovini, iz katere sem se kar težko spravila ven. Ko bom imela več dinarčkov, si bom kupila nov sedež, pedala, vetrovko, pumpo……….. Vse skupaj me je veliko bolj utrudilo kot vzpon na Snežnik. Zvečer sem šla še k sosedi na rojstni dan in pila bananin liker iz Madagaskarja. Kar v redu.
PETEK: Hišna opravila, super mamino kosilo (češpovi njoki), s kolesom “okuli Pivke”, kjer sem imela vso pot ugodno burjo in nič težav s kolenom, nato pa še večerno six-pack srečanje (Marjana, Matej 1, Matej 2, Špela, Uroš in jaz) s sladoledom in pico. Imeli smo se super fajn, kot vedno. Kar težko sem se odpravila v LJ in tudi avto mi je nekaj nagajal. Kot da ne bi hotel iti…
SOBOTA: V zadnjem trenutku so načrti o skavtskem triatlonu v Komendi splavali po vodi (brez veze sem prišla v LJ), tako da sem se zmartrala po svoje. LJ-Vodice-Kamnik-Šenturška gora-Cerklje-Komenda-Vodice-LJ. Od Cerkelj do Komende mi je celo za vrat dihala neka kolesarka. In po doooolgem času lahko rečem, da sem na kolesu uživala.
NEDELJA: Kupila sem si nov Ferrinov 75-litrski nahrbtnik, ker sestrin počasi razpada, in nove Alpinine gojzarje, ker sestrini hitro razpadajo. Velika investicija, tako da upam na kakšen dinar njenega prispevka za souporabo. Po južni pa sem spet sedla na kolo in šla na Lubnik. Nič posebnega se ni zgodilo, le ex-trenerjev parkiran avto sem srečala nekje na vzponu. Pa zeblo me je.
PONEDELJEK: Zadnji dan dopusta me še čaka.. Imam nekaj birokratskih opravil + čas za kolo. Na vrsto pride, ko bom oddala prošnjo za novo službo…
Bil je lep teden, ki bi ga z veseljem ponovila. A vse ob svojem času..
Permalink
09.09.07
Posted in Prosto at 9:15 popoldne od trmoglavka
Zgodovina interneta se je začela pisati že pred davnimi leti in v zelo kratkem času osvojila svet. Prvotni pomen interneta je povezan z zgodovinskim dogajanjem med in po 2. svetovni vojni. Pojavil se je istega leta, kot so Američani odvrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. Nastal je bolj naključno kot načrtovano, ko si je vojska želela omrežja, ki bi delovalo tudi v primerih okvar računalnikov. Nova iznajdba pa je kmalu prerasla meje vojaških oporišč in je hitro osvojila svet.
Danes je internet omrežje manjših omrežij, ki so med seboj povezana s strežniki – računalniki, ki po linijah pošiljajo podatke različnih vsebin in velikosti do drugih računalnikov v omrežju. Njegova najpomembnejša lastnost pa je, da je neka stran lahko hkrati prisotna tu in na drugem koncu sveta. Ta lastnost naredi internet za sredstvo komuniciranja.
Računalništvo internet definira kot javno svetovno računalniško omrežje, v katero se lahko vključi poljubno drugo omrežje oziroma posameznik. Staromodni starši sodobnega najstnika bi verjetno internet označili kot spet nekaj novega, s čimer njun otrok zapravlja čas. Izmed socioloških definicij pa se mi je zdela zelo zanimiva naslednja: “Internet je prostor, ki nam omogoča elektronsko družbenost v računalniško simuliranih svetovih. Nima lokacije, čeprav do njega lahko pridemo, oblikovan in vzdrževan je s svetovnimi računalniškimi in komunikacijskimi potmi.”
Prepričana sem, da internet danes prežema vsa družbena področja in je tudi zelo uporaben. Že dolgo nimam več natisnjenega voznega reda vlakov do doma/LJ, ker vem, da si ga lahko v vsakem trenutku pogledam na www.slo-zeleznice.si. Tudi ko se me prime kakšen slaščičarski navdih, ne iščem receptov v kakšni stari zaprašeni kuharski knjigi, ampak ‘grem’ enostavno na www.kulinarika.net in poiščem svojim sestavinskim zalogam primeren recept. Ni, da ni!
Kljub temu da sem na poti postati računalničarka, pa sem zadnja štiri leta v LJ preživela brez interneta v stanovanju. Prvi dve leti sem se nekako zadovoljila z uporabo le-tega v knjižnici, potem pa sem si omislila malo boljši računalnik, ki je vohunsko zaznal sosedovo brezžično omrežje in mi tako omogočil vpogled v internetno vesolje. Kar dolgo je trajalo, da si je neznanec priskrbel ustrezno zaščito, ki me je skoraj odrezala od vedoželjnosti po vsakodnevnih informacijah. Ampak človek se vsemu privadi..
Ko sem nekajkrat ostala brez potrebnih informacij oziroma sem jih izvedela šele ob prihodu domov, kar je bilo največkrat prepozno, sem začela razmišljati o novi investiciji. Ker pa v stanovanju nimam telefonskega priključka, mi vse ponudbe user-friendly dostopodajalcev niso kaj prida pomagale. Končno so si na Mobitelu omislili Instant internet. Njihov ne user-friendly opis storitve pa je podaljšal moje odlašanje.
V petek sem se kljub vsemu odločila, da sklenem pogodbo, čeprav me le-ta veže k 24-mesečni uporabi, jaz pa ne vem, če bom še toliko časa preživela v svojem stanovanju. Ampak OK, bom pa lahko na vsaki gmajni, kjer bom imela s sabo računalnik, on-line. 
Teh 20€ na mesec bom pa že nekako nabrala… za 1GB podatkov, ki jih lahko prenesem v enem mesecu. Za kaj več bom pa še vedno primorana uporabljati domači internet. Zaenkrat sem s povezavo kar zadovoljna, čeprav sem že odkrila nekaj ‘cvetk’, ki mi ne dišijo.
S pozitivnimi in negativnimi posledicami interneta ter z vzgojo za medije sem se nekoč že dobro seznanila, tako da mi bo najbrž še vedno ostalo nekaj časa za kolo.
Permalink
09.03.07
Posted in Šport, Hribi at 10:58 dopoldne od trmoglavka
Včeraj sem se namesto dirke na Predmejo udeležila forumske kolesarske ture in piknika članov ŠD Bassport Il.Bistrica na Sviščakih, turističnem naselju pod Snežnikom, ki je 19 km oddaljeno od Ilirske Bistrice. Poleg planinskega doma (1242 m.n.v.) je na gozdni jasi veliko število lovskih in zasebnih koč, veliko pa jih je v lasti predvsem domačih podjetij, ki jih oddajajo svojim uslužbencem.
Za cesto iz Ilirske Bistrice do Sviščakov je zaradi turistične zanimivosti celo leto (tudi pozimi) zelo dobro poskrbljeno. Kot cestni kolesarki mi je všeč tudi to, da vsako leto nekoliko podaljšajo asfaltni odsek. Zaenkrat je le-ta dolg 12 km, vendar je tudi makadamski odsek dovolj utrjen, da bi ga bilo mogoče odpeljati s specialko. Nisem še poskusila. Včeraj smo se tja odpravili z gorskimi kolesi.
Na zbornem mestu se nas je zbralo sedem, razen mene vsi zapriseženi (panoramski) MTBjevci. Poleg dobrih koles me je v to prepričala tudi njihova ‘dodatna’ oprema: nahrbtnik. Poleg zračnice v torbici na kolesu namreč rabijo še kakšno rezervno, če bi jih bilo slučajno premalo, se najde tudi kakšna flika, izvijač, dodatna pijača, ki jo mi lahko dotočimo npr. na bencinskih črpalkah, topla oblačila, pumpa, fotoaparat… Takoj mi je bilo jasno, da bo tudi zame dobro poskrbljeno, če se mi zgodi kaj nepredvidljivega.
Ker se ta pravi klanec začne že kar direkt iz Bistrca, smo se kljub ti. skupinski turi hitro razredčili. Max je ušel naprej, jaz sem mu z jezikom do tal občasno sledila, ostali so bili nekoliko zadaj. Pri Kaktusu, zanimivem naravnem smerokazu, ki stoji malo nad oznako za nadmorsko višino 1000 metrov, smo se spet sestavili skupaj in skupinico povečali še za eno kolesarko in kolesarja.
Od Kaktusa do Sviščakov se cesta v sedmih kilometrih dvigne za približno 200 metrov, tako da je bil težji del vzpona že za nami. Vedno bližje pa je bil vonj po kozličku, ki je bil rezultat stave med Maxem in Ježem ter s tem glavni vzrok piknika. Ker pa je bil Jež ob času našega prihoda na Sviščake še vedno doma, smo se ob kavi martinčkali na sončni terasi planinskega doma.
Po obilnem mesno-zelenjavnem kosilu v bližnjem piknik-jurčku, se je večina odločila za balinanje. O zmagovalcih in poražencih nimam pojma, ker sem se sama odpravila proti Snežniku. Po planinski poti sem tekla do zadnjega avtomobilskega obračališča in po makadamski nazaj. Vse skupaj eno uro. V kolesarskih čevljih. Srečala sem precej planincev in skoraj vsi so me vprašali, koliko je še do vrha. Glede na to, da je bil moj krog precej na vznožju, se mi je to vprašanje zdelo bedno in nepotrebno. Pa tudi odgovoriti je težko, moj najboljši in najslabši čas sta namreč precej različna (40 min - tek, 2 uri - izlet ). Ampak recimo, da so iz vljudnosti morali nekaj vprašati.
Planinska pot proti Snežniku
Ko sem prišla nazaj, smo si privoščili še palačinke z veliko čokolade. Ker sem bila zelooooo lačna, lahko rečem, da so bile tudi zelooooo dobre. Če bi bila malo manj, pa bi mirne duše priznala, da sama naredim boljše. Še en dokaz, da lakota odlično začini jedi..
V dolino so se ostali kolesarji spustili po gozdu čez okoliške hribčke, sama pa sem se vrnila kar po isti poti, saj je bil dolg hiter spust veliko bolj privlačen kot vožnja po šodru in koreninah. Za to se bom opogumila kdaj drugič. Priložnost bo gotovo še kdaj, saj je včeraj spet padla stava. Navijam za…….
Pa še profil izleta:
Permalink
