10.08.07
Po sredozemsko…
Včeraj smo se po neznanem mi številu let (a številka je gotovo velika) odpravili na družinski izlet. Kljub temu da ni šlo za kakšen velik izziv, ampak le za obisk pri sorodnikih, smo se nanj pripravljali od začetka julija. Tri mesece! Še dobro, da smo samo štiri pri hiši, drugače bi trajalo celo leto, preden bi našli vsem prosto nedeljo. Ampak važno je, da je uspelo!
O omenjenih sorodnikih sem že nekajkrat pisala, ker si občasno ‘rezerviram’ pri njih apartma, če se odpravim na kakšno predolgo turo. Nazadnje sem bila pri njih julija, ko sem se ustavila na poti na morje v Barbarigo. Živijo torej na vzhodni obali hrvaške Istre, v zelo majhni vasici Zagorje, kakšna 2 km pred Brestovo, od koder odpelje trajekt na otok Cres. (’Poslovalnico’ pa imajo tudi na zahodni strani Istre, v Poreču, kjer sestrična študira in mi občasno odstopi sobo v najetem stanovanju. 
) Od doma do tam imamo sicer okrog eno uro vožnje, a so bili vzroki za odlašanje z družinskim obiskom najbrž tudi zgodovinske narave. Saj razumete.
Pogled na otok Cres
Ker smo bili ravno ob morju, je bil temu primeren tudi jedilnik pri kosilu. Najprej ribji namaz (pa ne tunin) in/ali slana riba s čebulo, potem pa rižota s hobotnico, ki sta jo oz. jih ujela bratranca in ima neprimerljivo boljši okus kot kupljena in/ali (seveda smo vsi poskusili vse) krompir in nevemkatera riba na žaru. Zraven pa seveda solata in domače mlado vino. Teta Tinka se je resnično potrudila pri pripravi odličnega kosila! Nimam nobene slike, da se vam ob branju ne bi preveč cedile sline.
Po tem energijskem zalogaju smo se ta mladi odpravili na ogled obnovljene cerkvice sv. Magdalene v bližnjem kraju Brseč.
Omeniti moram, da ima cerkev le eno okno-lino, skozi katero je pri zaprtih vratih seveda nemogoče kaj videti.
Ne vem, kdaj in zakaj je bila zgrajena, saj imajo v mestu drugo cekev, ki jo uporabljajo za maše, bratranec pa mi je povedal, da je bil kraj, kjer stoji, dobro strateško mesto v drugi svetovni vojni. Skale nekoliko pod njo so bile odlična skrivališča za vojake, ki so dajali svetlobna sporočila ladjam, ki so vozile mimo. V bližini cerkvice je tudi zanimiv vodnjak, ki je najbrž služil za umivanje.
Zgoraj je večje korito za vodo, v katero so na oslih pripeljali vodo (če ni bilo dovolj deževnice). V luknji, pod katero je mokro, je bil zamašek, ki so ga po potrebi odstranili, da je iz korita pritekla voda, na dnu izbokline pa je manjša luknjica, skozi katero je voda odtekala v zemljo. Eno korito ima štiri take ‘umivalnike’.
Videli smo tudi nekaj utrjenih jarkov, obrambnih zidov z varovalno barvo, ker so narejeni iz tamkajšnjih skal in nekaj na novo narejenega iz neznanega vzroka, kar me je spomnilo na kroge na pšeničnih poljih, ki so se pojavljali pri nas.
Od cerkve vodi stezica do roba klifne stene, pod katero je zaliv Brseč. Razgled je fantastičen! Učka, Reka, Krk, Cres, Lošinj… Na žalost moj mobitel ne premore dovolj kvalitetnega fotoaparata za dobro sliko. Vsekakor pa se na srednji skali grebena lepo vidi domači bazen pred hišo. Najbrž imajo daleč do morja.
Sestrična, bratranca in sestra. Manjka nam še sestrična Katarina, ki se nam je pridružila pozneje.
Ko nas je burja dovolj razpihala, smo si ogledali še Brseč, ki je s svojimi ozkimi ulicami res zelo zanimivo mesto. Prometa čez center pač ni, a se nihče ne pritožuje. In ja, knjižnica, ki premore približno dve srednje veliki knjižni omari, je odprta točno dve uri na teden. Na sestrino začudenje je bratranec odvrnil: “Še to je pogosto preveč.”
Čez nekaj ur grem spet v sosednjo Hrvaško. Tokrat za en teden in nekoliko nižje. Na Korčulo. Tudi kolo gre z mano. Kako se tam vrti čas in pedala, pa opišem, ko se vrnem…