11.07.07
Konec sezone. Yeah!
Kljub temu da se je moja kolesarska forma že zdavnaj spustila pod spodnjo mejo, me je vedno dobro organizirana dirka in sproščena ekipa BBK Istra Bike iz Labina tudi letos pritegnila, da se udeležim 3. labinjonskega Cannondale maratona (plakat). Maratonu pa sem dodala še obisk pri sorodnikih.
V nedeljo zjutraj sva s Katarino precej pozno odšli na štart v 25km oddaljen Rabac. Katarino sem vzela s sabo, ker si je želela enkrat od blizu ogledati, kako zgleda kolesarska dirka (in ker je moja najljubša sestrična! 
). Za ogrevanje mi je tokrat zmanjkalo časa, kar sicer ni bilo najbolje, a ne verjamem, da bi kaj pripomoglo k bistveno boljšemu rezultatu. Z realno grobo oceno moje pripravljenosti sem po ogledu konkurence namreč računala na trejte mesto s precej slabšim časom kot lani.
Letos je bil prvič štart v Rabcu, kar je dirki dalo drugačno težavnost. Prejšnja leta smo lahko prvih 15km do Mosta Raša, vznožja prvega vzpona, brez večjega truda sledili najboljšim in izkoriščali njihovo zavetrje. Nato je klanec naredil selekcijo. Letos se je to zgodilo že v prvih treh kilometrih vzpona iz Rabca v Labin.
Od tam dalje sem vozila svojo dirko. Svojo bitko! Do Raše sem namreč neuspešno z zadnjimi atomi moči lovila skupino, ki je bila ves čas cca. 100m pred mano, potem sem pa obupala in nekoliko zmanjšala pulz. Dvignil mi ga je vzpon iz Trgeta, ki je bil z mojimi nogami in prenosom 39-26 komaj zvozljiv. Zavoljo nizke hitrosti sta me vmes dohitela dva kolesarja, na ravnini proti Skitači pa še dva. Tako smo skupaj v enakomernem a ne preveč hitrem tempu vozili do vrha Skitače. Opazovala sem vse tisto, česar lani nisem videla, ker sem preveč hitela.
Na najvišji točki maratona pa nikakor ni konec vsega hudega. Najprej ubitačen spust! Strm, ozek, ovinkast… nevaren, težak in utrujajoč! Nekaj časa sem imela občutek, da bi odleletela direkt v morje, če bi mi slučajno odpovedale bremze (in upala, da mi ne bodo). Za enim ovinkom me je presenetil Aljo, ker je defektiral, a nisem imela s sabo ničesar, s čimer bi mu lahko pomagala, zato se nisem ustavila (v resnici sem se komaj odpovedala minuti počitka :$ ) ampak oddrvela kratkim hupserjem naproti. Komaj sem jih zvozila in se nato presrečna spustila v Rabac. Nič ne bi imela proti, če ne bi bilo kockastega dela spusta iz starega dela Labina. Mislila sem, da mi bodo odpadle roke… In na cilju mi je Katarina takoj potridla, da so se moje napovedi uresničile - priborila sem si 3. mesto za dvema dobrima Hrvaticama.
Na štartno-ciljnem prostoru je bilo poskrbljeno za dobro vzdušje, tuše, WCje, okrepitev (medica, rogljiči), parking…. Sploh nimam nobene negativne pripombe. Ko so s progo opravili tudi najpočasnejši, smo se skupaj preselili v salo hotela Hedera na kosilo, razglasitev in podelitev nagrad. Ženske smo dobile tudi prelep pušeljc.
Z labinskim đirom se je zaključil moj tekmovalni del sezone 2007. Ni bila tako uspešna kot lanska, a je bila kljub temu lepa. Sem pa vesela, da se je končala.