12.30.07

Zadnjič letos na kolesu

Posted in Uncategorized at 8:18 pm by trmoglavka

Ko sem včeraj zjutraj ob 6.30 pri vremenski napovedi slišala, da je zunaj -10 stopinj, me je imelo, da bi šla nazaj v posteljo, dokler se še malo ne ogreje. Ampak obljuba, da se udeležim prednovoletne klubske MTB ture, mi zagotovo ne bi dala spati, zato sem se s težavo odločila, da jo izpolnim.

Na štartnem mestu v Markovščini se nas je zbralo dvanajst! Rekord! In vseh dvanajst se je ubadalo z vprašanjem, kaj nas v tem mrazu vleče na kolo, temperatura se je namreč še vedno gibala okrog -5 stopinj. V prvih kilometrih so nam dobesedno ledeneli prsti na rokah in sama sem le s težavo premikala menjalne ročice, ko smo se podili proti Skadanščini.

Foto: Andrej

Dvigajoče se sonce in prvi vzponi so nas nekoliko pogreli. Vsak po svojih močeh in tehničnih sposobnostih smo se ubadali s pomrznjeno podlago, mehkim makadamom, blatom… Specialkarjem, kot so nas poimenovali, nam je šlo malo bolj počasi, saj nas običajno na cesti ovirajo le nesposobni vozniki in kakšna luknja.

Foto: Mitja

Nekateri imajo sredi mrzle sezone probleme s pomankanjem kondicije, zato smo se večkrat ustavili, da smo se dvanajsteri zbrali na kupu.

Foto: Mitja

Drugi pa smo imeli probleme z osnovami gorskega kolesarjenja in nas je bilo tudi zaradi tega treba kdaj počakati.

Foto: Mitja

Prvi gorski cilj je bil Slavnik, ki je bil obenem tudi najvišji, vsekakor pa ne najtežji. Do vrha vodi prava makdamska avtocesta. Tik-tak smo bili na vrhu. Ker je bil lep sončen dan, smo poleg okoliških hribov lepo videli tudi Alpe in Kvarner.

Foto: Mitja
Tudi spust v Podgorje je bil najbolj človeški spust ture. Vseeno pa je terjal gumidefekt. Prvi.

Foto: Mitja

Iz Podgorja se je začelo veselo vzpenjanje na Kojnik. Lušen hribček, če odmislim zadnjih nekaj sto metrov vožnje po pešpoti med kamenjem in grmičevjem. Na njem smo si privoščili malico, martinčkanje na soncu…

Foto: Andrej

…ter razgled na že osvojeno pot…

Foto: Mitja

…in na tisto, ki nas je še čakala. Marsovska planota smo jo poimenovali.

Foto: Andrej

Planota se je dvigovala proti Goliču, tretjem gorskem cilju, na katerega sta privrtela le dva kolesarja, za druge pa je bil nekoliko preveč strm. Pa no, hoja ob kolesu naj bi bila v MTB kolesarstvu nekaj običajnega.

Prav zato so mi bili bolj všeč vzponi kot spusti. Pri teh sem pogorela, saj me je bilo ves čas strah, da bom padla, temu primerna pa je bila tudi moja hitrost navzdol. Ampak recimo, da sem si s previdnostjo prihranila rezervno zračnico, čeprav so mi šele na koncu razodeli, da so Schwalbe gume (in taka je moja sprednja) nagnjene k temu.

Foto: Max

Iz Zazida, kjer smo po dooolgem času spet srečali s civilizacijo, smo šli v Podpeč, Črnotiče in nato Prešnico. Seveda vse po ‘pretresljivih’ kolovozih, poljskih poteh, makadamu. Ob poti je bilo veliko naravnih lepot…

…in pašnikov s konji, …

… na poti pa veliko trnja, zaradi česar smo imeli še drugi, tretji in četrti postanek za odpravo posledic.

Utrujeni, žejni in sestradani smo se v Prešnici odločili, da gremo namesto po krajši MTB različici do cilja po daljši asfaltni varianti čez Kozino. Končno se je lahko tudi moje kolo dobro zavrtelo! Mudilo se nam je namreč na Pivo!

Čeprav se izven ceste s kolesom ne znajdem najbolje, sem na opisani turi zelo uživala, saj je dobra in predvsem potrpežljiva moška družba odtehtala prehude tresljaje. Za naslednjo skupno turo pa bom še malo potrenirala.:)

Foto: Mitja

Permalink