01.18.08
Ti ne veš, kako me mika!
Januar gre h kraju, jaz pa še vedno nisem nič napisala. Še sem živa, zelo živa! Prvi teden sem nekaj malega kolesarila in si že mislila, kako mi spet fajn gre. Potem je končno prišel zdravniški pregled za v vojsko, ki sem ga najbrž dobro opravila. Druga dva tedna (in obeta se mi še tretji) pa sem se nepričakovano vrnila v bivši poletni ritem življenja. Saj res, januar je izpitni mesec in ni nič čudnega, da se tudi v Cappuccino baru v Soči srečujejo s pomanjkanjem priložnostnih študentskih kelnarc. Meni pa vsak dinar pride prav.
Tako sem se za 10 ur na dan spet vrnila med staro družbo velikih in malih. K prvim štejem predvsem zdravnike, fizioterapevte, delovne terapevte, psihologe, logopede, medicinske sestre/tehnike, bolničarje, reševalce, kelnarje in druge, ki poskušajo olajšati in izboljšati življenje malim, šibkim invalidom.
Vsak dan posebej je bil fizično in psihično naporen, a ko vidiš in slišiš takšne in drugačne življenjske preizkušnje, postane vse skupaj lažje. Srečna sem, ker lahko hodim, kolesarim, vidim, slišim, tipam, govorim….. Največkrat je le trenutek, ki te prikrajša za vse to.
Delo med ljudmi, ki jim je trenutek spremenil življenje, me je vsekakor okrepilo in osvobodilo samopomilujočih misli. Poleg tega pa mi je vsidralo misel, da se moram truditi za svoje cilje in narediti, kar si želim.
Trenutno pa si najbolj želim iti in prevoziti DOS, Dirko okrog Slovenije. Lani se je iz butastih razlogov nisem udeležila in v letošnjem letu bi rada to napako popravila. Danes sem bila v Postojni na reportaži lanske in predstavitvi letošnje. Srh me je spreleteval med posnetki! Ravno takšen, kot sem ga občutila maja lani v Postojni, ko so pogumneži prihajali na cilj. Mika me zelo! A odločitev je kljub temu težka, ker bi bil poraz močnejši od dosežka cilja (prevoziti progo v časovnem limitu).
Kaj naj naredim?