02.12.08

Poreč report

Posted in Šport, Potopis at 7:43 popoldne od trmoglavka

Zadnja leta mi je prišlo v navado, da se okrog slovenskega kulturnega praznika za nekaj dni odpravim k sestrični Katarini v Poreč, tam namreč študira mediteransko poljedeljstvo. Ponavadi sva šla tja s kolesarskim prijateljem Blažem, letos pa nas je bilo več, kolesariti pa sem morala sama.

Čeprav je poletno turistično mesto samo 105 km oddaljeno od doma, je razlika v klimi očitna. Medtem ko pri nas na kolesu še zmrzujemo v windstopper jaknah in zimskih rokavicah, je tam v dolgi kolesarski majici že prijetno toplo.

V sredo dopoldan sem prispela v Poreč v upanju, da bom še isti dan kakšnih pet ur preživela na kolesu, pa me je Katarina presenetila s tako dobrim mediteranskim kosilom, da sem po njem potrebovala še uro počitka, preden sem se lahko usedla na kolo in začela zimske priprave (če lahko temu tako rečem) v toplih krajih.

Po siesti ni bilo več pet ur časa do teme, bilo pa je dovolj časa, da sem se povzpela na Vižinado in nato v (na?) Motovun. Prav idilično mesto, do katerega vodi nekaj ne preveč strmih klancev, me vedno znova očara. Nekje sem prebrala, da v njem zaradi križanja zemeljskega poldnevnika in vzporednika nastaja neka privlačna pozitivna energija. Moja energična vožnja pa ni bila všeč nevrotični blondinki z renojevo petko, ki me je med strastnim trobljenjem skoraj zbila s cestišča na popolnoma ravni, prosti in pregledni poti med Tinjanom in Porečom. Porečani zagotovo niso strpni vozniki, znajo pa pokazati, da so (na cesti) Bog i batina.

V večernih urah se je na vseh nacionalnih in komercialnih televizijskih programih govorilo o turški ladji, ki je med Rovinjem in Pulo bila bitko z ognjenimi plameni, ki bi utegnili povzročiti ekološko katastrofo v hrvaški ekološko-ribolovni coni. Da bi si napasla oči, sem se v četrtek odpravila proti jugu Istre. Mimo Limskega kanala, Bal in Vodnjana sem prikolesarila v Pulo, a je bila goreča ladja predaleč, da bi jo lahko videla. Burja, ki jo je odnašala proti Brijonom, pa me je neusmisljeno ovirala na poti nazaj. Preklela sem jo na vse strani neba!

Na Prešernov dan sem že navsezgodaj uspela tako ukleščiti nek ramenski živec, da nisem mogla premikati ne glave ne desne roke. Po enourni masaži je bilo precej bolje in spet sem se odpravila proti Motovunu ter nadaljevala s kulturnim vzponom na Oprtalj. Prvič. Poznan istrski klanec me je zelo očaral, saj je ne preveč strm in serpentinast - klanec po mojem okusu.

Do Buj je kar šlo, cesta do Umaga pa je bila ‘tehnično’ zelo zahtevna, saj me je močna bočna burja kar naprej premikala proti središču voznega pasu, kjer so se gužvali nestrpni slovensko-hravško-italijanski vozniki avtov, avtobusov, kamijonov… Neprijetno! S podobno zvrstjo voznikov sem se srečala tudi od Umaga do Novigrada, v Taru pa sem šla po stranskih poteh nazaj domov. Cuker mi je padel pod ničlo, a sem ga z energijskim gelom nekako spravila v višave in uspela šest ur presedeti na kolesu. Bravo Trma!

Zvečer se nam je pridružila še sestra Katja, ki je preko obalnih DOS klančkov s kolesom prišla od doma v Poreč. Bila je za spoznanje bolj utrujena kot jaz.

V soboto sem šla najprej v Vrsar in nato mimo Limskega zaliva…

…v Rovinj. Luštno mesto…

Iz Rovinja sem v boju z burjo odkolesarila v Bale in nato po notranjosti Istre (Sv. Vinčenat, Kanfanar, Sv. Petar u šumi, Tinjan) utrujena pribrcala v apartma. Do sončnega zahoda, ko smo se odpravili v mesto na pico, pa sem bila že dobra in prav uživala v sprehodu ob obali.

Med sprehodom po pica večerji sem na gugalnici v mestnem parku srečala kolesarsko prijateljico Ajo in še nekaj ti. Poletovih angelčic, ki so si privoščile izlazak u grad. Kako je svet majhen.

V nedeljo me je za trenutek prijelo, da bi šla po lepi krščanski navadi k maši namesto na kolo, a je ideja kljub že nekoliko utrujenim nogam hitro popustila. Prvotni namen, da bom šla s kolesom v Šmarje na after party obalne klubske MTB ture, je izpuhtel v trenutku, ko sem ugotovila, kam piha burja. Tako sem šla za konec aktivnih počitnic spet proti Motovunu, Pazinu in nazaj v Poreč.

Slovo od udomačenega okolja je vedno neprijetno, a na srečo ni dolgo trajalo, ker sem šla direkt v Šmarje na fešto.

Po enodnevni pavzi sem šla danes spet na kolo in pri pičlih štirih stopinjah celzija v ne ravno najtoplješi opravi skoraj zmrznila. Sem pozabila, da sem že doma.

(Tale pogled na Snežnik pa mi je bil kljub mrazu zelo všeč. Če bi deloval zoom na fotoaparatu, bi bil najbrž tudi na sliki lepši.)

Permalink