Odkar je slovenska južna meja postala Schengenska meja, je Bistrc (Ilirska Bistrica, op. p.) postal policijsko mesto. Običajnim policistom so se pridružili dodatni policisti, ki naj bi opravljali funkcijo varuhov državne meje. Njihov poostren nadzor pomeni: smo tam, kjer lahko največ zaslužimo, ko bi morali biti kje drugje, pa nas lahko najdete pri edinem bistriškem kebap prodajalcu. Žalostno, a zelo resnično!
Zadnja dva tedna, ko je bilo povsod po Sloveniji bolj slabo vreme, sem bila prav vesela, da živim na Primorskem. In da imamo namesto snega dež. Po vsakem dežju se je cesta hitro posušila, tako da mi zaradi vremena ni bilo treba spreminjati kolesarskih načrtov. Včeraj zvečer pa so dežne kaplje postajale malo bolj kosmate in zjutraj me je presenetila bela podlaga.
Ha, kar nisem mogla verjeti svojim očem, ko mi je poštar prinesel spodnje pismo z darilcem. Ne vem, če gre zgolj za naključje, ali če je oseba, ki jo imam na sumu, prebrala prejšnji blog zapis.. Stil pisanja je sicer podoben mojemu, ampak prisežem, da sem dodala/odvzela samo nekaj vejic.
Sveti Miklavž, hvala za vsa darila in pozornosti, ki jih v teh dneh dobivam, še bolj pa hvala, ker si mi danes pričaral takšno otroško veselje! Sem ga prav pogrešala!
Dobropolje, 3. december 2007
Leto je naokoli in spet sem se spomnila, da moram odposlati pošto z željami tja daleč nad oblake, da ne bi ostala praznih rok. Vem, da si jezen name, ker ti tudi letos pišem šele zadnji trenutek. Vem pa tudi, da si moderen in hiter, in tako upam, da boš kljub mnogim opravilom, ki jih imaš v teh dneh, našel tudi nekaj časa zame. Nebeški angelci, tvoji zvesti pomočniki, ti bodo gotovo priskočili na pomoč. Drugo leto se bom pa RES poboljšala (ne spomnim se, da bi ti to napisala že lani)!
Že kar na začetku moram priznati, da si me letos nepričakovano že velikokrat obiskal. Hvala ti za prav vsa darila; prijetno so me presenetila. Pustil si mi jih ravno v pravem trenutku na pravem mestu. Prijetno in diskretno.
Zdi se mi, da sem te zadnjič videla, ko si se tihotapil pod mojim oknom. Naj te opomnim, da to ni lepo. Vem, da te je zanimalo, kako se obnašam, ko mislim, da me ne gledaš, a prišel si v nepravem trenutku in tako sem jaz skrivaj opazovala tebe. Če ne bi vedela, da si to ti, sveti Miklavž, bi zagnala vik in krik, češ da nekdo skuša udreti v mojo sobo! Še dobro, da sem te prepoznala! Izdala te je preperela luknjica na hrbtni strani tvojega plašča - spomnim se je še od lani. Če v Nebesih ni nikogar, ki bi jo zakrpal, bom z veseljem poskrbela za tvoj plašč. 
Jaz tako dolgovezim, tebe pa zanimajo moje želje, mar ne? Hmmm, imam problem. Zadnje čase me nekoliko pušča na cedilu moja velecenjena trma. Včasih jo je preveč, včasih nič. Seveda se obe situaciji zgodita v najslabšem možnem trenutku. Prosim, pobrskaj po tvoji stari zaprašeni knjižnici, če je mogoče v njej kakšna knjiga tipa Trma za telebane. Nekako jo moram ukrotiti! Če je ni, pa mi lahko sam napišeš kak nasvet. To je zaenkrat vse, kar potrebujem.
Ker sem že velika, mi letos ni treba nositi sladkarij, na mandarine pa nikar ne pozabi!
Sveti Miklavž, obljubim, da bom tvoje darove poplačala z dobrimi deli!
Prisrčno te pozdravljam iz deževnih Brkinov!
tvoja zvesta priprošnjica Tjaša
Ne verjamem v petek trinajstega, ker se tudi na petek osemindvajsetega lahko zgodi kaj nepričakovanega in neprijetnega. Npr. danes.
Ker sem zjutraj prepozno vstala, da bi šla peš v službo (mestno kolo je trenutno neuporabno), in ker je deževalo, zaradi česar nisem hotela v službo s cestnim kolesom, da ga ne bi umazala (spravila bi ga v skladišče), sem se s težavo odločila, da grem tja z avtom. Pa ne zato, ker ne bi znala voziti po Ljubljani, ker ne bi imela kje brezplačno parkirati ali ker se mi vožnja z avtom ne bi zdela hitra in udobna, pač pa zato, ker je zadnje čase moj porše, kot so mu nekoč pri skavtih nadeli ljubkovalno ime, zelo nezanesljiv.
Svojo zgodovino redne uporabe je začel pisati pozimi leta 1992, ko se je iz koprskega Citroenovega salona preselil k nam. Takrat je bil z daljinskim odklepanjem in elektronsko pomičnimi stekli kar nobel in še vedno zrastem za nekaj milimetrov, ko se kdo pelje z mano in začudeno to opazi (čeprav ne eno ne drugo ne deluje več). Danes bolj izstopa s katastrofalnim izgledom in občasnimi zahtevami po počitku. A no, kdo se ne bi naveličal 15 let vestno in potrpežljivo služiti petim različnim uporabnikom (tri od teh smo na njem nabirali svoje prve kilometre), v sreči in nesreči, v soncu in dežju, vročini in mrazu, po asfaltu in blatu, v samoti ali v šestih (jaz vem samo za svoje rekorde ), podnevi in ponoči…?
Da, nikoli ga nismo kaj preveč šparali. Najprej je bil kot naš najboljši avto itak prisiljen v vse družinske vožnje daleč naokoli, ko je malček dobil veliko sestro, pa je seveda ravno on naletel na tiste vožnje, za katere je bilo nje ‘škoda’. Tako je tam pa tam zrastel kakšen siv las, začeli so škripati sklepi in se lomiti kosti. Ko je v našo avtomobilsko floto vstopil še en član, pa je s svojim brezhibnim delovanjem resnično izgubil vso pozornost. Kar naenkrat je bil dober le še za k skavtom, za na njivo in do očetove 2km oddaljene službe. No, pa še jaz sem ga na dirke vozila s sabo, ker sem vanj najlažje spravila kolo, pa tudi zadnji sedeži so bili že kar iz navade podrti.
Lansko zimo nas je prvič opozoril nase, ko je v mrzlih jutrih rad ostal doma, namesto da bi očeta odpeljal v službo. Ko se mi je prvič nekaj podobnega zgodilo tudi v LJ, je bilo doma na glas oznanjeno, da daljšim vožnjam enostavno ni več kos. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se na ukrep privadila, nato pa je na lepem spet postal ubogljiv in zvest svojim voznikom. Vedno je tako: nekaj najprej na pol dela, ko pa se odločiš, da boš stvar zamenjal, spet začne delati brezhibno. Spet nič ne kupiš, ker se ti zdi škoda denarja. In čez nekaj časa spet ne dela. Začaran krog, ki se je od lanske zime nekajkrat zavrtel. Na žalost vedno bolj pogosto, a večinoma doma.
V petek me je na poti v LJ opozoril, da nekoliko težje premaguje še tako nestrme klance, kot je šembijski. Vsak povprečen človek bi se najbrž 5km stran od doma obrnil in raje kako drugače nadaljeval pot, a jaz seveda tega nisem storila. Na Pivki mu tudi ravnina ni bila povšeči, a s psihološkim prepričevanjem, da me mora nujno pripeljati na cilj, nama je s skupnimi močmi to tudi uspelo. Ampak med tem sem mu OBLJUBILA, da ga bom pustila počivati do nedelje (do pojutrišnjem), ko me mora odpeljati še domov, potem pa ga ne bom nikoli več mučila z vožnjo do Ljubljane. In očistila naj bi ga..
Danes zjutraj se obljube resnično nisem več spomnila in….. po približno stotih metrih vožnje se je trmasto ustavil sredi križišča Drenikove in Verovškove. Ob 8h zjutraj! Rush hour… Nikomur ne privoščim takega bednega občutka, ko si vsem v napoto, pa ne moreš nič narediti, da bi karkoli spremenil.
Ne spomnim se, če sem preklinjala ali molila, a Bog je poskrbel za dva prijazna človeka, ki sta mi hitro priskočila na pomoč in me zrinila na pločnik. Vse je bilo tako hitro, da se jima niti približno nisem dovolj zahvalila! Prvič sem rategnila varnostni trikotnik, ga postavila pred avto, le-tega pa prav tam pustila. Če bi bil 100m stran, bi bil pred stanovanjem, če bi bil 10m stran, bi bil parkiran tako kot še nešteto drugih avtomobilov na ulici. Tam pa je tako izstopal… V službo sem šla z avtobusom.
Po eni strani sem upala, da bo ves dan močno deževalo in da mi ne bodo kakšni redarji ali policisti prilepili listka s kaznijo, ker se v takem vremenu raje ne zmočijo, po drugi strani sem upala, da ga bodo s pajkom odpeljali direktno na smetišče, po tretji strani sem si želela, da sem vse skupaj le sanjala. V službi sem zatrepetala vedno, ko je zazvonil mobitel, ker sem pomislila tudi na to, da bi lahko kdo po registraciji poklical lastnika (domov)…
Ko sem povedala težavo sodelavki, mi je takoj ponudila pomoč in s fantom sta me po službi pripeljala domov, a na žalost je bilo še vedno toliko prometa na cesti, da ni bilo najbolj pametno riniti avto čez križišče, zato se podviga sploh nismo lotili. V poznih nočnih urah mi je pomoč ponudila sestra. In spet se nama je pridružil prijazni naključni mimoidoči. HVALA, HVALA, HVALA obema!!!
Porše je na varnem. Jaz sem pomirjena. Do nedelje zvečer se ga resnično ne bom dotaknila. Če me bo takrat hotel odpeljati domov, mu bom z veseljem delala družbo, drugače pa naj razkazuje svoje rdeče čare kar tukaj… Tokrat se bom obljube držala, ker zdaj vem, da stari ljudski izreki niso privlečeni za lase. In vem, da je bil Bog danes zagotovo na moji strani! Prav zaradi njega si upam izzivati življenje, čeprav me neštetokrat opominja s prenesenim pomenom načela: “Veruj v Boga, ampak vseeno dobro zakleni svoj avto.” Obljubim, da se bom poboljšala..
Približno pred dvema letoma sem si v spletni kolesarski trgovini kupila merilec srčnega utripa Sigma Sport Fit Watch.
Kmalu me je začetna navdušenost minila, saj mi je ali namesto srca utripal napis na uri: “No heart signal,” (?!?!) ali je moje srce tudi kakšno uro utripalo enakomerno ali pa je bila številka popolnoma neprimerna moji aktivnosti. Ko je postala že neuporabna, sem kljub prepovedi v navodilih poskušala zemnjati baterijo v oddajnem pasu in ugotovila, da je le-to že pred mano napadel moj švic. Jajca!
Ker se je to zgodilo v garancijskem času, sem jo poslala na servis in čez nekaj dni po pošti dobila novo uro in nov pas. Le-ta je bila še bolj zanimiva. Cca. 5 sekund je delovala, nato si je privoščila 5 minut počitka. Kar naprej. Tudi to sem poslala nazaj. Poštar mi je prinesel še tretjo, ki je z nekaj spodrsljaji delovala kakšen mesec, ravno do izteka garancijskega roka. Med tem sem nesrečno uničila svoj kolesarski števec in si omislila malo bolj modernega, s srčnim utripom, zato sem na to uro počasi pozabila. Do srede, ko sem šla po dolgem času laufat in ugotovila, da je bila veliko bolj praktična kot neroden kolesarski števec.
Baje upanje umre zadnje, a tisti serviserji so me že zdavnaj razočarali. Pa spet poštnina v obe smeri in mogoče spet brez učinka. Odpravila sem se kar k lokalnemu urarju Eriku (svojega mnenja o primernosti tega imena za moške raje ne bom komentirala ) in upala, da mi bo znal pomagati. Poslal me je na kavo in ko sem se vrnila, me je čakala delujoča ura. In delujoč oddajni pas. Bravo, Erik!
Fant je res prijazen in sposoben v poklicu, ki ga opravlja. Povedal mi je, da so bili na obeh baterijah prstni odtisi, ki so baje smrt za baterije. Po njegovem mnenju so je s popravilom moje ure ukvarjal športnik namesto urarja. Rekel mi je tudi, da je na bateriji prilepil nalepko z današnjim datumom in če mi ura spet izdihne v roku enega leta, mi bo brezplačno zamenjal novo, ker toliko časa baje mora zdržati. Še bom šla k njemu!
Že lansko poletje sem se trdno odločila, da ne bom nikoli več preživela poletja v LJ, ker je blazno dolgočasno ob večerih, saj so vsi domači prijatelji na drugem koncu Zelene dežele. Odločitev pa ni bila dovolj trdna in tako se zgodba ponavlja. Če prav pomislim, v nekoliko hujši obliki, saj sem bila lani zaradi bolj aktivnega dirkanja s kolesom oproščena dela med vikendi, letos pa me je še to doletelo in me prikrajšalo za nekaj vikendov, ki bi jih lahko preživela doma, v Dobropoljah.
Ne, nisem po pomoti spustila presledka v imenu domače vasi, pa tudi sklanjala sem ga pravilno. Očitno so naši predniki kar združili dve besedi, kot to radi delajo v nemškem jeziku. Ker pa je za slovenščino to precej čudno, je ime naše vasi napisano na vsakem dokumentu drugače.
Ker sem bila ta mesec zelo pridna, sem si za konec celo izborila pet prostih dni. Priznam, že od ponedeljka sem “sanjala”, kako bom v sredo po koncu službe kar oddirjala domov. No, brez after working čveka s sodelavko ni šlo… Pa tudi po kolo sem še skočila v stanovanje, čeprav ga zadnje čase le še prevažam v LJ in nazaj domov, vmes pa nič ne rabi……..Med vožnjo domov sem ugotovila, da je primorska avtocesta daleč najboljša izmed ostalih avtocestnih povezav med večjimi slovenskimi kraji. Kljub neprestanim delom na cesti je vse tako urejeno, da pot poteka brez večjih zmanjševanj hitrosti oz. zastojev, ki se radi pojavijo predvsem na gorenjski avtocesti.
Doma me je med drugim/i pričakala Moja soba, ki meri skoraj toliko kot celo stanovanje v LJ. Pa še zastonj je. Brez nadležnih komarjev. Z internetom. Brez cimre/0v. Z velikim balkonom. Avto je v (včasih nezaklenjeni) garaži. Kar na lepem se mi vse zdi tako veliko! Zakaj sem tako malo doma?
Domov prihajam zaradi praktičnih razlogov (pranje, sušenje in likanje oblačil) in, kot bi se izrazila sestra, zaradi ohranjanja socialnih stikov z ljudmi, ki jih imam najraje. Redko naredim kaj drugega koristnega, saj mi prehitro mineva čas. A ker imam tokrat na razpolago kar pet dni, kar je daleč rekordno za to poletje, sem naredila izjemo in se za ves dan prelevila v Fato! Vse se sveti, jaz pa sem spet izpadla pridna punčka.
Sredi dneva se je iz sončnega vremena usula največja toča, kar sem jo kdaj videla. Ledeni orehi so se kar odbijali od tal, jaz pa sem komajda rešila skoraj suha oblačila iz sušila. Samo ene spodnjice je burja odnesla k sosedovim. Kasneje sem jih dobila nazaj. Srečna sem bila, da je kolesarska lenoba zmagala voljo in se nisem nikamor odpravila. Zbodlo pa me je zavedanje, kako nemočni smo pred Naravo.
Večer sem preživela z najboljšim prijateljem. Kar zameglilo se mi je pred očmi, ko sem videla, s kakšnim avtom je prišel pome… 
Ne, ni obogatel, le nadomestno vozilo so mu posodili na servisu. Vaške čveke pa imajo danes novo temo pogovora. Klimo sva hitro uštimala in se imela prav fino…..
Ko mi kdo postavi to vprašanje, brez pomisleka zanikam. Zakaj bi verjela, ko mi nekdo, ki o meni ne ve popolnoma nič razen tega, v času katerega nebesnega znamenja sem se rodila, govori/piše nekaj o moji prihodnosti, počutju, zdravju, uspehu, ljubezni… Mar to pomeni, da vse, ki so rojeni v obdobju mojega astrološkega znamenja, čaka enaka usoda? Enako preživljamo sekunde življenja? Smo enako uspešni? Nas bo na milijone danes slabe/dobre volje? Ajoj, ne upam si pomisliti, da bi bilo to res!
Kljub temu pa me kdaj pa kdaj pritegne naivnost in iščem kakšno opravičilo za svoje počutje. Če sem neuspešna, upam, da me bo napoved horoskopa potolažila, da je luna kriva za to in ne jaz. Ali pa da bom prebrala, kako se mi obetajo boljši časi … Ja, horoskop bo vse rešil! V poplavi različnih horoskopov pa me ponavadi že pogled v dve različni reviji, ki mi slučajno prideta pod roke, postavi na realna tla. Jaz, ta ista strelka, bom po eni napovedi preživela sanjski dan, po drugi pa je bolje, da se izogibam ljudi, ker bom danes nagnjena k prepirom. OK: sanjski dan, sama! To ne gre skupaj.
No, vsekakor horoskop nima v mojem življenjskem ritmu nobene vloge. In ravno zato se mi toliko bolj smilijo ljudje, ki so obsedeni z njim. Ne dolgo nazaj je prišla v službo, kjer občasno delam, neka gospa in čisto panično začela brskati za horoskopomo v revijah, ki jih imamo. Na koncu mi je presrečna rekla, da se zdaj lahko njen dan začne… Ne razumem.
Občasno se nad horoskopom zabavam. Npr. Bilo je obdobje, ko sem kar naprej počela stvari, na katere nisem bila ravno ponosna. In kot nalašč naletim na tole:
Če nočeš, da te v prihodnjih dneh zasačijo s spuščenimi hlačami pri početju nenavadnih stvari, potem bo še najbolje, da jih ne počneš. Nobeno prikrivanje in varovanje namrec ne bo ucinkovito.
Ta ponedeljek, po hudi nedeljski turi, pa sem po naključju prebrala tole:
Tvoje baterije se bodo v prvih dneh tega tedna polnile s svetlobno hitrostjo in tvoja forma v četrtek bo še najbolj podobna tisti, v kateri je Lance Armstrong zmagoval na dirkah po Franciji. Pomembno je le, da vseh rezerv ne porabiš že čez vikend, ko te bo zadela prva množica resnejših opravil. Dela se raje lotevaj počasi in z občutkom, saj ti ne bo nikamor ušlo.
Ker je ravno danes četrtek, je najbolje, da naredim analizo. V ponedeljek in torek mi res ni manjkalo energije, saj sem v nedeljo izgubljeno pridno pridobivala nazaj s sladkimi razvadami a la čokolada. Tudi včerajšnja 90km tura me ni pretirano izčrpala, tako da je danes moja forma verjetno res odlična. Škoda le, ker imam probleme z “lenoritisom” in me ni niti najmanj volja dirkati sama s sabo. Bom pa za to imela priložnost v nedeljo, ko grem prvič na kronometer in to popolnoma nepripravljena. Pa kaj zato? Potem me čaka še naporen popoldan na vaški veselici, tako da upam, da bom v ponedeljek še živa.
Naj bo lep ta dan, ne glede na horoskop… 
