09.24.07
Posted in Pesem at 11:56 popoldne od trmoglavka
Jesensko listje polni bregove
mirne, osamljene reke.
V svoje zavetje vabi male bogove,
ki utrujeno zapirajo veke.
Ni več slišati ptičjega petja,
vse hiti v zimo;
mrzlo, temno, brez cvetja,
življenje pa gre kljub temu mimo.
Že dolgo let je minilo,
odkar zapustil si jesensko idilo,
odšel v neznano,
za seboj pustil neozdravljivo rano.
Jesen vsako leto pride in gre,
še bolj me spomni na dolge,
na tistih zadnjih nekaj dni,
ko nisem zatisnila oči.
Del tebe je ostal v meni
in tu bo živel za vedno –
v vsakem letnem času
in ob vsakem vremenu.
Le jesen bo vedno tista
-ista,-
ki spomine in bolečine bo zbudila,
-a prav je,-
da nikoli te ne bom pozabila!
Permalink
03.20.07
Posted in Pesem at 8:54 popoldne od trmoglavka
Majhna pika, bela pika.
Pada mirno, pada tiho,
poje nežno pesem zime,
išče smisel, mine.
Otrok gleda, trepeče.
Že dolgo ni videl bele sreče.
Hoče, upa in želi,
da okepal bi najmanj tri.
Jaz pa - mirno čakam.
Čas beži, jaz pa - tudi.
Časa ni, mene - tudi.
Oh, ljubezen, kje si?
Ena močna, druga šibka,
ena pade, druga zgine.
Vsaka hitro mine.
Kaj pa jaz?
Permalink
Posted in Pesem at 8:51 popoldne od trmoglavka
ŠTIRNA 
Znani obrazi dan za dnem hitijo,
ustavijo se v oazi, da kaj za žejo dobijo.
Prijazne besede usmerjajo poglede
v prijazno gospodično, urejeno in mično!
Tu sem zato, da vam strežem zlato,
da tešim vam potrebe, ko vas ženska ne …
Vse je že rutina za dva prislužena cekina,
pa vendar prihajam znova in znova
in, priznam, prav tu iščem svojega poba.
Že večkrat se je vnelo srce,
a v Štirni voda težko zavre,
zato sem še sama,
za šankom pa prava dama.
Pridi na eno pivo,
mogoče bo zanimivo!
Permalink
