Zadnja leta mi je prišlo v navado, da se okrog slovenskega kulturnega praznika za nekaj dni odpravim k sestrični Katarini v Poreč, tam namreč študira mediteransko poljedeljstvo. Ponavadi sva šla tja s kolesarskim prijateljem Blažem, letos pa nas je bilo več, kolesariti pa sem morala sama. 
Ko sem včeraj zjutraj ob 6.30 pri vremenski napovedi slišala, da je zunaj -10 stopinj, me je imelo, da bi šla nazaj v posteljo, dokler se še malo ne ogreje. Ampak obljuba, da se udeležim prednovoletne klubske MTB ture, mi zagotovo ne bi dala spati, zato sem se s težavo odločila, da jo izpolnim.
PETEK, 12.10.
Za razliko od ostalih dni, je v petek že navsezgodaj posijalo sonce in Katja se je z jutranjim trajektom spet odpeljala na Pelješac, tokrat brez kolesa. Namenila se je na tamkajšnji najvišji vrh, 961m visok Sv. Ilija, ki se ponosno razteza nad Orebićem. Nanj vodi dobro označena krožna pot, v vodniku je pisalo, naj bi trajala približno šest ur. Po prihodu nazaj je bila nad vzponom navdušena, končno pa tudi vidno utrujena. 
Jaz seveda nisem imela s seboj primernih čevljev za hribolazenje (tako je, če ima človek dva doma - vse razen iztrošenih pumic je ostalo v LJ). Imela pa sem veliiiiko željo razdivjati svojega črnega lepotca na njemu namenjenih poteh.
Na predlog ZigaK sem izbrala uvalo Orlanduša. Iz Korčule sem se po dobro znanem klancu odpeljala proti Žrnovu. Po mojem skromnem občutku je to malo večja vas, sestavljena iz nekaj delov (Postrana, Prvo selo, Kampus), ampak kljub temu je vse skupaj majhno. Prav zaradi tega me tako preseneča, da sem ob cesti skozi vas opazila štiri manjše cerkve. Potem ob poti skozi gozd pa še dve. Ko sem kasneje gledala na zemljevidu, sem ugotovila, da jih imajo skoraj vsa naselja približno toliko.
V Postrani sem naletela na prvi kažipot, ki usmerja prišleke k različnim uvalam, kjer je poleti najbrž kar gužva, če sklepam po lepoti plaž ob njih. Med seboj pa niso povezane s potmi, tako da se moraš vedno vračati na izhodišče, ko hočeš k naslednji. No, vsa križišča so bila lepo označena, potke pa so se tudi odlično ujemale s tistimi na zemljevidu, tako da moraš biti velik talent, če se hočeš izgubiti.
Ko sem zapustila asfalt, se je pa res začela uživancija. Za ta prave MTBajkerje urejena makadamska cesta najbrž ne bi bila nič posebnega, zame pa ravno prav adrenalinska. Sploh če sem se preveč zagledala naokrog! Po spustu iz notranjosti je pot bolj ali manj ravninska, na višini okrog 70m dobesedno vklesana v hrib.
Seveda nisem srečala žive duše! Srečala pa sem Yugota in nekaj njemu podobnih odloženih avtomobilov…
…in kar prehitro prispela do uvale Orlanduša, ki je nikakor nisem mogla prav dobro ujeti v objektiv mobitela. Pa no, saj so že barve skoraj preveč kičaste.
Na zemljevidu se je pot v uvali končala, a so jo najbrž vmes malo podaljšali. Po nasladi za oči sem šla naprej in upala, da pridem na naslednjo pot, ki je bila narisana par milimetrov stran. Cesta je postajala vedno manj urejena, po kakšnih dveh kilometrih pa se je kar na lepem končala. Borovih gozdičkov se mi ni dalo raziskovati, zato sem obrnila nazaj.
Ko sem prišla nazaj v Postrano, sem šla namesto drito v Korčulo po makadamski cesti še proti uvali Rasohatica, a sem cca. 500m prej zavila v Lumbardo in naletela na korčulansko smetišče. Zelo grdo in zelo smrdi! Mislim, da se na vseh otokih pojavlja problem smetišč, saj je odvoz smeti drag, neobljudenega območja, kjer smeti nikogar ne motijo, pa ni težko najti, zato je ogromno neurejenih odlagališč. Omenjeno je najbrž eno izmed ekstremnih, problem pa je, ker odlaganja nihče ne nadzira, vse je brezplačno. Samo neke table nakazujejo, kje naj bi bili stari avtomobili, kje železo, kje plastika ipd.
Na koncu pa še ta ogromna luža, ki se ji nikakor nisem mogla izogniti. Rjave umazane pikice, ki se po njej pojavijo v dresu, pa naravnost sovražim čistiti. Grrr! Na srečo sem kmalu pozabila na oboje.
Iz Lumbarde v Korčulo sem šla pa kar po ta glavni cesti, da sem bila hitreje doma in si tako lahko privoščila še zadnjo sončno urico plavanja.
SOBOTA, 13.10.
Sobotna tura je bila precej kratka in nezahtevna, ker me je začela dajati neka čudna lenoba. Katja je šla po svoje in mi vzela zemljevid, tako da sem bolj tavala od križišča do križišča in upala, da ne bom zašla predaleč (zaradi lenobe načrta ni bilo težko izpolniti). Slikala pa nisem nič, ker sem mobitel pozabila v sobi. 
Ampak najbrž ni treba omenjati, da je bil tudi tokrat skoraj povsod fantastičen pogled, na katerega pa sem se že kar malo navadila in so me bolj pritegnile le ’slike’, ki so odstopale od sicer visokega povprečja.
Iz Korčule sem se tudi tokrat vzpela v Žrnovo in tam zavila na makadamsko cesto za Pupnat. V primerjavi z vzpenjanjem po glavni cesti je bila stranska veliko bolj pestra in razgibana, zato mi je bila seveda bolj všeč. Spust iz Pupnata v Račišće pa še bolj. Od tam sem šla v Korčulo kar po glavni asfaltni cesti, ki ovinkari okrog vseh uval in zalivčkov na severni strani otoka.
Tudi Katja je kolesarila nekje tam okrog, vendar se nisva srečali. Glede na to, da je ni bilo osem ur, pa si ne upam niti pomisliti, kje vse je bila.
PS 1: Zadnji dan pred odhodom domov sva šli spet ven jest in pri pogrinjku me je zelo pritegnila servieta-ladjica (vsaj moja domišljija jo tako vidi ):
PS2: Ne vem, če sem kje napisala, a na Korčuli so skoraj vse restavracije, barčki, trgovine s spominčki, menjalnice, internetni kotički itd. med tretjo in šesto uro popoldan zaprti. Ne vem, ali gre za mediteransko siesto ali za dalmatinsko lenobo. 
NEDELJA, 14.10.
S kolesom sem se peljala samo od najinega začasnega bivališča do pristanišča. Sicer sva od zjutraj do odhoda trajekta imeli ves dopoldan časa, a se je v soboto zvečer razbesnel tak vihar, da bi bila vožnja s kolesom boj z mlini na veter. Morje se je kar penilo (in na plaže naneslo ogromno smeti), burja pa je ovirala tudi tako veliko barkačo, kot je Marko Polo, saj se je le-ta usidral v manjšem a bolj zavetrnem pristanišču kot običajno. Kljub temu pa smo točno štartali in točno ob 7h zjutraj naslednjega dne pripluli na Reko.
Lepo je bilo in še kdaj bom šla, če bom imela priložnost!
Osnovni namen izleta na Korčulo (po površini je 6. največji hrvaški otok… od cca. 1200-tih) je bilo kolesarjenje po toplejših krajih, kot so naši, ob tem pa tudi spoznavanje in občudovanje nove okolice. Kakršnakoli sled o tako imenovanem treningu je ostala doma. Števec sem prestavila iz specialke na gorca zgolj zato, da bom imela višinske profile, in ne zato, da bom gledala, če vozim pri pravem srčnem utripu ipd. (Kljub tako nedolžnemu namenu pa mi je vseeno nekajkrat odpovedal sodelovanje. Števec, ne srčni utrip. )
TOREK, 9.10.
Ko sva po 18-ih urah vožnje končno spet stali na trdih tleh, bi se najraje ulegla na najbližjo plažo in za nekaj ur zaspala na soncu. A najprej je bilo treba najti prenočišče. Pristali sva v sobi zraven hotela Park, 20 metrov stan do morja. Sicer je bila ugodna in udobna, a ni imela kuhinje, kar se mi je v naslednjih dneh maščevalo. V ceno pa je bilo vključeno drevo zrelih mandarin na vrtu ob hiši!
Pogled iz sobe
Takoj, ko sva se vselili, sva ‘morali’ na kolo. Šlo naj bi za krajši ogled mesta in bližnjih vasi. Najbrž bi bil res kratek, če ne bi Katja neznano kdaj izgubila zemljevid, zaradi česar sva celotno pot prevozili dvakrat, da bi ga našli (zemljevid je bil namreč iz knjižnice). Po moje ga je našel in pobral nekdo pred nama. Naj mu dobro služi! Midve pa sva šli tako v pristanišče Dominče, na rt Soline, v Lumbardo (do rta Ražnjić) in po stranski poti mimo naselja Žrnovo nazaj v Korčulo. Vse skupaj 2x.
Prazne plaže, nekatere peščeno kičaste, druge nekoliko divje, in sinje modro morje mikavno vabijo človeka v umirjene valove. Če bi še zrak imel nekaj stopinj več, bi bilo kolo gotovo postranskega pomena. Poleg morja pa sem sama občudovala še velike vinograde in arhitekturo, ki me je spominjala na naše kraške vasi. Vse je bilo v stilu - nič modernega, kar bi grdo izstopalo.
Vsega skupaj je bilo slabih 40 kilometrov asfaltne ceste in približno 500 višinskih metrov. Malo, pa vendar dovolj za začetek (po dolgi vožnji s trajektom.. Da, tudi brezdelje te kdaj pa kdaj izčrpa. ).
SREDA, 10.10.
Zjutraj je bilo po napovedi oblačno vendar ne deževno, zato sva šli kar takoj na kolo, da si ne bi slučajno premislili. Namenjeni sva bili na drugi konec otoka, v pristanišče Vela luka.
Kolikor me je daljša tura mikala, toliko me je tudi odvračala. Prvič: vem, da je skoraj na vseh otokih ogromno doooolgih med 7 in 10% strmih klancev, ki se vlečejo kot polž! Drugič: malo naivno sem verjela, da so na Korčuli slabe ceste in da naj raje vzamem MTB kolo kot specialko. Velika napaka! Ceste so namreč odlično urejene in s ta širokimi MTB gumami sem trpela že med prvo kratko vožnjo po asfaltu. :S
Iz Korčule se je bilo najprej treba povzpeti do Žrnova, potem mimo Pupnata v Čaro in Smokvico, nato pa še mimo Blata do Vele luke. To so tudi vsi večji naseljeni kraji na Korčuli, vsi ob glavni otoški cesti, tako da vožnja brez zemljevida sploh ni bila zahtevna (v Korčuli ga namreč nikjer niso prodajali).
Vela luka je najbrž drugo največje in najpomembnejše mesto na otuku, saj je tudi tam kar veliko pristanišče, vendar kraj ni niti približno tako lep kot Korčula. Ne vem, mogoče je oblačno vreme zakrilo mestno lepoto, a meni se je povsod zdelo zelo industrijsko in neurejeno. Je pa vse okrog ogromno lepih kotičkov. Dobili pa sva zemljevid Korčule.
Da bi bila stokilometrska tura zagotovljena, sva šli od tam še proti polotoku Privala, a se pri kampu Mindel obrnili, ker sva ‘naleteli’ na makdam, ki Katji ni bil všeč. Da ne bi za nazaj vozili po isti poti, sva v Veli luki zavili na stransko pot za Blato, ki je postregla z nekaj kratkimi vzpončki. Tu me je tudi prvič konkretno zabilo, ampak sem se kljub temu dobro spopadla z usodo.
Naselje Blato je najbrž najbolj celinsko mesto na otoku, pogled namreč nikakor ni segal do morja. Ima pa zelo veličastno cerkev (znotraj je baje tudi zelo lepa, a sem počitek izkoristila dobesedno in ostala ob kolesu). Pred cerkvijo pa se je bohotil tudi prelepi (najbrž župnikov) Mini Cooper. 
Hiše v Blatu so tako natrpane skupaj, da so v širšem centru mesta skoraj vse ulice enosmerne. Iz hribčka nad mestom pa je zgledalo takole:
Potem pa spet klanci, kaj pa drugega. Spet sva izbrali stransko cesto in se po vzponu spustili v Prižbo. Spust je gotovo lepši kot tisti iz Soriške v Bohinjsko bistrico, saj ima poleg nezahtevne ceste še veličasten pogled na morje! Če bi bil še malo daljši,….. Nato je najina pot do naselja Brna potekala tik ob morju. Bila je razmeroma ravna, tako da sem poleg oči (pogled na bližnje otočke) nekoliko spočila tudi noge.
Pred Smokvico sva se s Katjo razšli. Ker je začelo rositi, sem se sama kar najhitreje odpravila proti Čari in nato po dobro znanem klancu proti Korčuli. Pri tem pa so se mi noge tako uprle, da na spustu v Korčulo sploh nisem pretirano uživala. Če bi to vedela že pred klancem, bi izbrala Katjino daljšo a položnejšo varianto čez Pupnatsko luko! Sem pa med tem krvavim potom srečala ogromno starejših kolesarjev in kolesark (cca. 20 komadov, predvsem ženske!), ki jih je kombi pripeljal na vrh hriba in so se najbrž samo spustili v dolino. Zavidala sem jim sto na uro! In si med tem prisegla, da ne bom nikoli več uporabljala MTB kolesa za asfaltno vožnjo.
Katja pa je imela čisto preveč energije. Sumim, da je na skrivaj trenirala, ker je na celotni poti premalo zaostajala za mano. Sicer ona vozi trekinga s precej tanjšimi in večjimi gumami, a ne vem, če je bilo to bistvenega pomena. Po turi pa je šla še plavat. Noro!
Števec mi je izračunal 123km in 2050vm.
ČETRTEK, 11.10.
Zjutraj sva se iz cca. 2km oddaljenega pristanišča Dominče s trajektom odpeljali na celino, v mesto Orebić na polotok Pelješac. Mesto mi je bilo že iz trajekta skrajno všeč in takoj sem se odločila, da bi ga rada bolje spoznala.
Dominče
Orebić
Namenjeni sva bili v cca. 50km oddaljeno pristanišče, katerega imena se trenutno ne spomnim, od koder vozi trajekt na otok Mljet. Ker mi je bilo jasno, da z najini počasno vožnjo in ogromno klanci nikakor ne moreva izpeljati še krajšega izleta na otok, se mi je zdelo precej nesmiselno vrteti pedala v še en duhomoren klanec, ki mi ga je priskutila še kontra pihajoča burja.
Na enem izmed obcestnih počivališč, kjer sem nekaj minut čakala Katjo, se je dokončno vklopila moja visokokaratna trma in se namesto mene odločila, da grem do vrha klanca in se nato spustim nazaj v dolino ter si namesto mnogih naslednjih klancev ogledam Orebić in kolesarim po njegovi okolici. Katjina psiha je pa spet pridno vztrajala..
Ne vem, če je bila Katja moje odločitve vesela ali ne, a kot ponavadi se je meni zdela najboljša možna. In tako sva si razdelili kune in se odpravili vsaka po svoje. Ona je svoje namene precej dobro uresničila, tako da je najbrž spet navrtela dobrih 100km. Mene je najprej zamikala makadamska pot na vrhu vzpona, dokler ni postala prezahtevna predvsem za moje cestne kolesarske čevlje (smilili so se mi ). Da jih ne bi preveč uničila, sem se vrnila na cesto in se spustila v dolino. Vmes sem zavila še v vas Podobuće, kjer se je cesta kar končala. Kasneje sem ugtovila, da je v teh krajih to najbrž kar pogost pojav. Aja, pa spet sem srečala ogromno kolesarjev, ki so se samo spustili z vrha. Ne vem, če so bili isti kot dan prej, a očitno je tudi to pogost pojav.
Ko sem bila spet v Orebiću, je celo posijalo sonce in mesto je postalo še lepše. Odpravila sem se v nasprotno stran polotoka, proti naselju Lovište, kjer je tudi nek znan samostan (frančiškanski, če se ne motim). Cesta vseskozi vodi ob obali, je pretežno ravna z manjšimi kuceljčki, tako da lepo počasi in z užitkom prideš do cerkvice in zasluženega razgleda. Vsekakor bolj mikavno kakor tisti ubijalski klanec, ki sem ga odpeljala prej.
Kičasto, a ne?
Nazaj v mesto sem seveda prišla 15min za odhodom trajekta, naslednji pa je izplul dobro uro pozneje. No, ja, v tako lepem mestu mi je ni bilo težko prebiti. 50 kun, ki sem jih imela s sabo, pa sem porabila, da sem si poleg trajektne karte privoščila juho in topli sendvič. Dobro je bilo…
Aja, na trejektu sem naletela na neke Slovence, ki so po kolesarskem dresu ugotovili, da sem ‘njihova’…
Ker se po samo turističnih 50ih kilometrih nisem dovolj zmartrala, sem šla potem še za eno uro plavati. In po moje sem bila prvič v morju sredi oktobra, kljub temu da se imam za Primorko. Bilo je odlično! Pa osvežilno! Sem pa v morju izgubila ne veliko vreden a pomemben prstan. Pa no, naj ostane tam.
Jutri pa še nekaj o makadamskih poteh na Korčuli…
Po moji približni matematični oceni je 20 kun enako 2,9€ oz. nekaj manj kot 700 bivših tolarjev. Kaj si lahko na Korčuli kupiš za ta denar?
- Uro internetnega dostopa pri skoraj vseh ponudnikih, ki sem jih našla. Najcenejši ti celo vrne 1kn (ni vredno omembe, da sem ga izbrala, čeprav je bil na računalnikih namesto Windows-ov operacijski sistem Linux). Ne vem, koliko to stane pri nas, a zagotovo ga vsaj v knjižnicah lahko za kratek čas dobiš tudi zastonj.
- Za 160 gramsko konzervo tunine Rio mare mi bi bila poleg bankovca 20ih kun ravno dovolj še tista kuna, ki sem jo dobila vrnejeno pri internetnem ponudniku. Drago! Če se ne motim, za nekaj več kot 3€ dobim štiri ta male konzerve Rio mare. Na srečo ima Konzum svojo različico, tako da sem si za ta denar lahko tunino privoščila 3x.
- 5 do 7 razglednic. Tiste neokusne z nešteto slikami so bolj poceni, ta lepe so pa malo dražje. Poceni. Zato sem jih veliko poslala.
- V večini restavracij bi za ta denar dobila juho in zeleno solato ali kakšno sladico ali pa dva kapučina. V prvem primeru bi bila moja lakota najbolj potešena.
- 15 minutni trajektni prevoz na bližnji polotok Pelješac in nazaj ali skupaj s kolesom samo v eno smer. Za časovno enako dolga vožnjo z vlakom bi pri nas odštela 3€, če bi imela s sabo še kolo pa 5,6€ v eno smer… Torej je vožnja (kolesa?) s trajektom poceni.
- Film v kinu.
Izmed omenjenih primerov mi je gotovo najbolj žal dvajsetih kun, ki sem jih porabila za ogled filma v kinu. Reklamni plakat za Oceanovih13 me je pritegnil zgolj z dobro igralsko zasedbo in z dobrim vtisom o prejšnjih dveh različicah. In za borih 20 kun sem bila pripravljena pogledati še tretjo.
V mestu Korčula nekakšen kulturni dom služi tudi kot kino. Sedeži sicer niso tako zelo udobni kot v našem Koloseju, a jaz sem glede tega zelo nezahtevna gostja, tako da je bil prvi vtis kar dober. Drugi vtis, da pred filmom ni reklam je imel dve plati: negativno, ker ne vidiš, kaj te pritegne, da bi kino obiskal nasledinjič, in pozitiven, ker ne izgubiš tistih pet minut kinematografskih oglasov. 
Tretji vtis je naredil sam film. Trinajsterim bo na koncu sicer uspelo, a nič se ne dogaja! Če bi bila moški, bi kot negativno kritiko navedla tudi to, da v njem ne nastopa niti ena privlačna ženska. Edina, ki nastopa, je namreč kot plastična lutka, pa še lepa ni. Negativno piko na i pa je pripisala še slaba tehnika: podnapisi so bili tako svetli, da se jih je še v temnih scenah komaj videlo, v svetlih pa sploh ne. Popolnoma neprimerno za Hrvate, ki angleščine ne obvladajo najbolje (v večini šol je prvi tuji jezik nemščina). Iskalce šibkih točk korčulanskega kina pa je gotovo bodlo v srce tudi to, da se je sredi filma pojavila tehnična napaka, ki nam je privoščila petminutni odmor. Večine obiskovalcev pa niti ni preterano motil. Mogoče se je strgal filmski trak. Ampak če se ne motim, se to pri nas ne dogaja.
Poceni ali drago je torej zelo relativen pojem…
S Katjo sva se že nekajkrat pogovarjali o kolesarskem izletu po nekaterih dalmatinksih otokih. Na hitro sva se odločili, da greva s trajektom iz Reke na Korčulo, če bodo trajektne linije odgovarjale najinemu timigu, pa še na kakšen sosednji otok. Pri vseh ostalih odločitvah je šlo težje, a to je že druga zgodba - zgodba o sestrski ljubezni in razumevanju, ki bi potrebovala svojo kategorijo.
Mami naju je pripeljala na Reko nekaj ur prezgodaj, ker nisva vedeli točnega časa odhoda trajekta (včasih gre ob 19h, drugič ob 20h). Podjetje Jadrolinija ima namreč eno butasto pomanjkljivost: njihova spletna stran je dostopna le v času obratovanja centrale, torej le ob delavnikih od 7h do 15h (ali pa še takrat ne!). In kot nalašč so imeli naši sosedi tistega ponedeljka državni praznik.
Medtem ko sem na parkirišču pripravljala kolesi, je voznik zraven parkiranega mercedesa pri speljevanju zadel moje lepó prislonjeno kolo in si ga zrušil direktno pod gumo. Vse zvezde so se mi prikazale, čeprav nebo še ni bilo temno! Komaj verjamem, da se mu pod tako težo ni nič zgodilo. Vzvišeni starček pa si je drznil nesramno pripomniti, da naj upam, da tudi avtu ni nič. In celo ven je prišel pogledat! Bedak! Ko pa sem videla, da je njegov avto dejansko potolčen iz vseh strani, mi je bilo jasno, za kakšnega voznika gre.
Imeli sva še dovolj časa za kratek ogled bližine pristanišča. Ko smo se iz obvoznice zapljali v zgornji del mesta, sem takoj dobila občutek, da se nahajam v mestu iz kakšnega starega balkanskega filma, a ta občutek ni trajal dolgo, saj je ostali del Reke prav moderno zrihtan in urejen. Na Korzu (glavni nakupovalno-sprehajalni ulici) zaradi praznika ni bilo gneče. Rahlo zmedenost sva najbrž ustvarili midve, saj kolesarjev niso vajeni. Naj omenim, da Reka nima nobenih kolesarskih stez in da tam mestnega prevoza s kolesi najbrž ni zaradi tega, ker je mesto zelo raztegnjeno v hrib in so za navadne smrtnike tisti kratki 10% klanci najbrž prestrmi. Sploh s kakšnimi ponyji bi šlo bolj težko.
Marko Polo je že od jutranjih ur čakal v pristanišču, da se bo nanj vkrcalo čim več potnikov, ki so namenjeni v Split, na Hvar, Korčulo, v Dubrovnik ali italijanski Bari. Ogromna ladja sprejme v svoj trup nekaj manj kot 2000 ljudi, približno 500 avtomobilov in ima 80 članov posadke. Za tiste, ki hočejo udobno preživeti noč, ima nekaj različic kabin (ostali uporabijo spalke in klopce, stole, tla…), restavracijo, dva bara, WC s tuši, TV sobo, dvigalo, duty free shop (ki deluje samo med Dubrovnikom in Barijem). Vse skupaj me je spominjalo na kakšen bolj poceni hotel. Glede koles nič ne komplicirajo in lepo poskrbijo zanje, kar pa se tudi spodobi glede na to, da stane karta 1/4 cene karte za avto. Aja, med Dubrovnikom in Barijem je pa tudi to zastonj. WTF jih razume!
Logistiko morajo imeti kar dobro uštimano, saj ima trajekt kar nekaj postajališč in morajo poskrbeti, da ni treba komu predčasno premikat avta. Verjetno pa se v gužvi lahko zgodi, da kdaj ostaneš brez prevoza, ker ne greš dovolj daleč (primer).
Natančen je kot švicarska ura! Točno ob 20h je izplul iz pristanišča in kmalu je bilo le še v daljavi videti luči mesta, Istre in Cresa. Tudi zanimivi mornarčki so se izgubili iz svojega delovnega mesta, tako da sva se tudi midve iz palube preselili na klopco v nekakšno jedilnico, kjer sva prespali.
Najbrž se nadaljuje…
Tokrat pišem iz internet caffeja na Korčuli. Tukaj je še poletje, tako da se poleg kolesarjenja da tudi kopat. Ampak v vodi vsekakor ni gužve.
Ful mi je žal, ker sem vzela MTB kolo s sabo, ker so ceste napram našim res lepe, tako da kar trpim s temi debelimi gumami po asfaltu. Bom vedla za drugič. Drugače so pa tukaj sami bedni klanci - dolgi, enakomerno napeti in dolgočasni. Ampak je vseeno lepo in sem po treh dneh že pošteno zmartrana.
Aja, že 4 dni nisem jedla nič kuhanega in že sanjam o kakšni župci al pa pašti s tuno. Vedela sem, da bo dopust s sestro nekoliko asketsko obarvan. Bom preživela…
Lep poletni pozdravček iz Dalmacije!
Dobro smo že zakorakali v poletje in spodobi se, da si človek privošči vsaj nekaj tako opevanega smisla življenja, ki naj bi bil v ležanju na plaži “… z možgani na off in s čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi…”
Ker sem kot Primorka morje imela vedno na dosegu roke, sem se ga verjetno malo naveličala in me zadnja poletja ne privlači tako zelo. Letos pa sem se odzvala povabilu v Barbarigo. Ker sem imela na voljo le slabe štiri dni, sem jih hotela čim bolje izkoristiti za morje in kolo. Pa sem oboje kar združila.
V torek po službi sem se kljub slabi vremenski napovedi s kolesom odpravila iz LJ proti domu. Do Vrhnike je nekaj malega rosilo, potem pa so me le še redke luže na cesti opomnile, da je bil pred soncem dež. Veter in od Postojne naprej burja pa nista bila na moji strani. A vse tudi ne more iti po načrtih.
Moram povedati, da sem po dolgem času v LJ ob iskanju bližnjice malo zašla in tako naredila nepotrebnih 5 km, ki mi zaradi pomanjkanja časa niso bili ravno v veselje. A kljub temu sem v točno treh urah pribrcala domov, kjer so me čakale palačinke (tokrat jih je naredila mama). In sladoled. Oboje mi je dalo precej nove energije, predvsem pa volje za nadaljevanje. Razmišljala sem namreč že o tem, da bi ostala doma in nadaljevala šele zjutraj.
Po polurnem “počitku” doma sem odvrtela proti mejnemu prehodu Jelšane. Gužve ni bilo, so mi pa hrvaški cariniki nekoliko težili, kam sem namenjena, ker grem tako pozno k njim, a smo se hitro vse zmenili. Odgovorni za hrvaške ceste pa so končno uvideli, da je prehod čez obojesmerni avtocestni promet do “stare” ceste za kolesarje zelo nevaren, zato so končno lično uredili kolesarsko stezo in podhod pod avtocesto, ki pripelje do omenjene stare ceste.
Stara cesta do Opatije je bolj ali manj lepo urejena. Kljub temu da je od odprtja avtoceste na njej zelo malo prometa, še vedno skrbijo zanjo in jo popravljajo. V torek sta bili na njej dve zapori zaradi cestnih del in na obeh sem bila prisiljena čakati rdečo luč na semaforju, ker so se ravno pred mano naslikali policisti! In nisem jih upala prehiteti. Pa naj jim bo..
Do Opatije je ves čas bolj ali manj letelo, saj gre pot v glavnem navzdol. Srečala sem ogromno nasproti vozečih kolesark in kolesarjev, ki so veselo pozdravljali, mahali.. Če bi imela več časa, bi se mogoče celo obrnila in šla kateremu delat družbo. Kot vedno me je fasciniral spust po bližnjici iz Matuljev v Opatijo, kjer te strmina skoraj postavi na glavo, tabla na vrhu pa kaže 17% naklon (moj števec je pokazal celo 19%).
Najlepšega dela je bilo (pre)hitro konec, čakalo me je pa še približno 30km kratkih hupserjev do torkovega cilja. Nič zahtevnega, a priznam, da me je ob pogledu na polne plaže (kljub pozni uri), mirno morje, sončni zahod in druge mamljive radosti na trenutke kar minilo, da bi še naprej poganjala pedala.
Po 150-ih kilometrih, okrog 1200 višinskih metrih in 4 urah ter 40 minutah vožnje sem prispela v vas Zagorje, kjer me je čakalo brezplačno prenočišče v novem apartmaju. Pa ne le to - tudi odlično večerjo sem dobila: “fižoleti” na solati, zelenjavna rižota, pečeni cvetovi buč (prvič jedla, a so odlični!) in polpeti (le-tem sem se odpovedala ), gostitelji pa so mi posodili tudi pižamo in zobno pasto, saj vse res ni šlo v žepe kolesarske majice. Hvala, Katarina! Poskrbela si za vse, le cimra si mi pozabila zrihtati!
Tako udobno sem spala, da sem zjutraj preslišala budilko in štartala proti cilju s triurno zamudo. Med zajtrkom (da ne pozabim: pila sem pristno domače kozje mleko!) so me potolažili, da je v zgodnjih jutranjih urah obupno pihala burja. A meni se je tudi pozneje zdela precej obupna. Nikamor ni šlo ne na spustih, ne po ravnem in tudi v hrib ne. Tudi sprememba smeri vožnje ni ničesar spremenila, saj so sunki vsakih nekaj sekund spremenili smer. Celo pot! Ves čas sem si ponavljala, da sovražim burjo!
Iz Zagorja sem se odpeljala mimo plominskega zaliva v Labin in po trasi labinjonskega maratona do Mosta na Raši. Dolina reke Raše je bila tudi najbolj moreč del poti, poleg burje začinjen tudi z grozno hrapavo cesto (kot bi po nanosu asfalta po njem zapeljal teptalec smučišč), zapuščeno okolico in oblačnim vremenom. Od tam sem se povzpela v notranjost Istre, proti Barbanu, in nato spet južno, v Vodnjan. Staro mestno jedro me je zelo navdušilo, kljub temu da sem potrebovala ogromno časa, da sem prišla ven. Ulice so namreč tako ozke, da se niti kolesar in avtomobil nista mogla srečati, poleg tega je povsod mrgolelo ljudi, cesta pa je bila tlakovana iz približno 10×20 cm velikih spolzkih(!!!) kamnov, ki so štrleli v vse smeri. Precej neobičajno… Od navdušenosti pa sem zgrešila odcep za Peroj in si tako malo podaljšala pot do mesta Bale. In konkretno zašla.. Prijazni receptorki nekega kampa sta me usmerili na grdo “belo cesto” in po štirih kilometrih lovljenja ravnotežja v globokem makadamu sem le prispela v Barbarigo (85 km, 1000 višincev in 3 ure vožnje) in hitro našla tudi svoje prijatelje. Končno. In skupaj smo udejanjali moto iz prvega odstavka… Slikovnega gradiva nimam.
Vseh lepih stvari pa je hitro konec in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Včerajšnji dopoldan sem še izkoristila za plavanje in nabiranje barve, po obilnem in nešportnem kosilu (pomfri in kalamari) pa sem se komaj spet spravila na kolo! Muka je postala še večja, ko sem ugotovila, da sem spet zapeljala na drugo cesto, kot sem nameravala. In spet je bila makadamska, čeprav malo lepša. Ko mi je bilo jasno, da sem po nepotrebnem naredila 20 km, sem pošteno preklela zemljevid in vse, ki so ga sestavljali!
Pot domov mi je bila v večini poznana, saj sem jo velik del prevozila že februarja na deževnih “pripravah”, nekaj pa pozneje sama. Šla sem približno takole: Barbariga - Peroj - Vodnjan - Bale - Kanfanar - Žminj - Pazin - Cerovlje - Buzet (postanek za kokakolo in sladoled) - M.P. Sočerga - Črni kal - Kozina - Podgrad - Dobropolje. Pot je bila dolga 166 km, imela nekaj manj kot 2000 višincev, vozila sem pa pet ur in pol. Zadnjih 7 km v temi… Doma sem bila ob 21.30, istočasno kot ostali, ki so šli domov z avtom nekoliko pozneje.
Priznam, kljub ležanju na plaži, je moto morja zbledel, brž ko sem se usedla na kolo. Poleg musklfibra imam tokrat probleme tudi z desnim kolenom in brez pretiravanja komaj hodim po stopnicah. Ne vem, kaj mu je, a že po poti je tako škripalo, da sem ga z grozo poslušala. Zdaj pa še boli… Pa nič hudega, ga bom že spravila v normalno delovanje. Zdaj, ko je tudi fizično naporen del morja za mano, ostajajo samo še lepi spomini na najboljšo družbo na svetu, v kateri mi ni nikoli dolgčas! Pa kjerkoli že smo…
Pa še profil poti domov (vse nadmorske višine so zamaknjene za cca. 250 m navzgor):
