V SV so se po polovici leta, odkar sem oddala prošnjo za zaposlitev, in četrtini leta, odkar sem opravila svoje obveznosti, odločili, da me začasno (= najmanj dve leti) ne potrebujejo. Kaj mi manjka, najbrž ne bom nikoli izvedela, saj so kakršnikoli podatki v vojaškem stilu strogo tajni in nihče ni pristojen, da bi mi jih posredoval.
Prizadelo me je, a bom preživela. V življenju se vse zgodi z razlogom.
Po DOSu bom sestavila plan B.
Januar gre h kraju, jaz pa še vedno nisem nič napisala. Še sem živa, zelo živa! Prvi teden sem nekaj malega kolesarila in si že mislila, kako mi spet fajn gre. Potem je končno prišel zdravniški pregled za v vojsko, ki sem ga najbrž dobro opravila. Druga dva tedna (in obeta se mi še tretji) pa sem se nepričakovano vrnila v bivši poletni ritem življenja. Saj res, januar je izpitni mesec in ni nič čudnega, da se tudi v Cappuccino baru v Soči srečujejo s pomanjkanjem priložnostnih študentskih kelnarc. Meni pa vsak dinar pride prav.
Tako sem se za 10 ur na dan spet vrnila med staro družbo velikih in malih. K prvim štejem predvsem zdravnike, fizioterapevte, delovne terapevte, psihologe, logopede, medicinske sestre/tehnike, bolničarje, reševalce, kelnarje in druge, ki poskušajo olajšati in izboljšati življenje malim, šibkim invalidom.
Vsak dan posebej je bil fizično in psihično naporen, a ko vidiš in slišiš takšne in drugačne življenjske preizkušnje, postane vse skupaj lažje. Srečna sem, ker lahko hodim, kolesarim, vidim, slišim, tipam, govorim….. Največkrat je le trenutek, ki te prikrajša za vse to.
Delo med ljudmi, ki jim je trenutek spremenil življenje, me je vsekakor okrepilo in osvobodilo samopomilujočih misli. Poleg tega pa mi je vsidralo misel, da se moram truditi za svoje cilje in narediti, kar si želim.
Trenutno pa si najbolj želim iti in prevoziti DOS, Dirko okrog Slovenije. Lani se je iz butastih razlogov nisem udeležila in v letošnjem letu bi rada to napako popravila. Danes sem bila v Postojni na reportaži lanske in predstavitvi letošnje. Srh me je spreleteval med posnetki! Ravno takšen, kot sem ga občutila maja lani v Postojni, ko so pogumneži prihajali na cilj. Mika me zelo! A odločitev je kljub temu težka, ker bi bil poraz močnejši od dosežka cilja (prevoziti progo v časovnem limitu).
Kaj naj naredim?
Vsako leto sredi decembra v Slovenijo pride plamen, ki ga prižgejo v Betlehemu, v kapelici, ki stoji na mestu, kjer naj bi se nekoč rodil Jezus. Poimenovali so ga Luč miru iz Betlehema (LMB). Pretekli vikend so jo skavti prinesli tudi v Slovenijo in kar hitro se je razširil naokrog.
Zadnje leto si redko dam okrog vratu skavtsko rutko, a kar iz navade vseeno organiziram skavtsko odpravo, ki odnese LMB na Snežnik. Če jo že nesejo na najvišji alpski vrh, mora biti mir tudi na najvišjem nealpskem. 
Svoj projekt “Na Snežnik v vsakem letnem času” zaenkrat kar dobro izpolnjujem. Danes je bil na vrsti jesenski, ki pa je bil bolj zimsko obarvan…
Res da je december med drugim mesec prekomernega obdarovanja, a včeraj so me moje pevske varovanke, Serafinke, pošteno presenetile!
Z namenom osveščati o posledicah odvisnosti na Primorskem je nastal projekt Potegni črto in internetna stran Ne-odvisen.si. Organizatorji so v oktobru in novembru risali navidezno črto, ki je med startom v Novi Gorici in ciljem v Kopru povezala vse primorske občine. V kampanjo so se vključili tudi primorski športniki in glasbeniki. Slednji so ustvarili meni zelo všečno pesem, ki so jo v času kampanje (prekomerno) vrteli na primorskih radijskih postajah. Skupaj z videospotom jo je bilo mogoče slišati tudi prejšnjo nedeljo pri Mariu, ker pa verjamem, da njegove oddaje ne spremljaš, lahko pesmi prisluhneš na začetku omenjeni spletni strani.
Prav tam je tudi film projekta z naslovom Prekleto tanka linija. Radijski voditelj Iztok Novak - Easy (eden izmed mojih ljubših) med nočnim programom sprejema telefonske klice obupanih ljudi. V pol urnem odlomku prikaže toliko odvisnosti, da se vsak lahko kje najde. Srhljiva, a dobra in poučna vsebina. Priporočam ogled.
Zakaj?
Ker sem prepričana, da je vsak od česa zadet. Ni nujno, da je to takšna droga, ki te fizično omami in odnese na drugi svet. Nekaj je, kar ti ne pusti mirno živeti, mirno spati. Nekaj, za čimer skrivaš svoje slabosti in napake, kot da bi bilo to nekaj prepovedanega. Cena modernega sveta, ki jo pogosto prepozno opazimo, da bi ukrepali.
Strma je pot navzgor. Levo in desno ničesar, nazaj se ne vidi. Res je težko opaziti medel soj luči, ki se sveti na koncu. Lažje je se je predati in čakati, da mine. Učinek ali posledica?
Easy: “A nismo vsi brodolomci, ki plovemo na samotni otok, in ko ga imamo pred sabo, ga ne prepoznamo?”
Potegni črto…. ZDAJ!
Kot ponavadi sem tudi danes vstala, ko so že vsi domači odšli po svojih opravkih, in kot ponavadi sem šla po zajtrku naložiti drva v peč, da mi ne bi ogenj (kot ponavadi) ugasnil. Vsakodnevno navado pa je presenetilo to, da v peči niti ni gorelo niti ni bilo sledi, da bi v zadnjih nekaj urah gorelo - torej mi ogenj ni ugasnil, ampak sploh ni bil zakurjen. Super, danes kurimo na nafto.
Ko sem se po dobri uri vrnila iz knjižnice in prišla v mrzlo hišo, sem začela dvomiti v svoj sklep. Dvom so potrdili tudi mrzli radiatorji. V redu, bom pa jaz zakurila. Pri skavtih sem bila vedno ekspert za kurjenje ognja, v domači peči pa je to še lažje, tako da mi je vzelo vsega skupaj 5 minut časa, da je dobro zagorelo. Nato sem na ogenj pozabila.
Sistem ogrevanja mi ni bil nikoli najbolj jasen. Če je vključena peč na nafto, se sama izključi, ko se hiša segreje na termostatu določeno temperaturo. Kaj pa, ko deluje peč na drva? Le-ta ne morejo kar na lepem nehati goreti! Da, zgodilo se mi je že, da sem jih naložila preveč, zaradi česar je zavrela voda. To zgleda tako, da v kurilnici čudno smrdi, piska in poka. Rešitev: na termostatu povečam temperaturo, da voda spet zakroži po ceveh in kmalu se situacija umiri.
Med kuhanjem kosila sem iz garaže zaslišala zgoraj opisane zvoke, le da so me tokrat presenetili, saj sem bila prepričana, da na ogenj nisem dala preveč in tudi nastavljena temperatura še ni bila dosežena. Na notranjih stopnicah v garažo me je pričakala mešanica dima in pare, ki sta uhajala izza tesnih vrat peči, slišalo pa se je tako, kot da bo vse skupaj eksplodiralo. Nisem si upala niti blizu, upala pa sem, da bo kuhajoča peč vzdržala še 15 minut, dokler pride Fotr iz službe na kosilo. Že dolgo me ni bilo tako strah in v napadu panike res nisem vedela, kaj mi je storiti.
Čas se je vlekel, a ko sem se le odločila, da si grem situacijo ogledat še od zunaj in vsaj odpreti garažna vrata, da gre para ven, sem bila spet presenečena. Vrata so bila odprta, gorela je luč in po desetih sekundah je piskanje utihnilo. Opogumila sem se in šla bližje, zraven peči pa je bil sosed, v tistem trenutku najboljši! Rešitelj! Rekel mi je, da je prišel pogledat, kaj tako piska, da se še k njim sliši, in seveda takoj opazil, kaj je narobe: Fotr je res vklopil peč na nafto (ki se pred mojim kurjenjem še ni zagnala) in zaprl ventil, skozi katerega greje peč na drva. Tako ogenj ni imel izhoda in je v dobre pol ure vse skupaj zavrelo. Hvala Bogu, da je pravočasno prišel. In Bog ne daj, da bi zakurila že zjutraj, zaklenila vrata in odšla. Najbrž ne bi kar tako razneslo hiše, peč pa zagotovo. Naftno gorivo pa je blizu……
Hišna katastrofa je bila preprečena v manj kot petnajstih minutah, jaz pa sem v tem času nekoliko obogatila svoje uporabno znanje, saj sem se naučila, kje in zakaj so razni ventili na peči in kam morajo biti obrnjeni, če hočem zakuriti, prav tako pa sem se odločila, da moram po vsakem odhodu od doma ključ pustiti nekje v bližini hiše… za vsak slučaj…
In čisto mimogrede moram omeniti, da je naš vaški zavetnik sveti Florjan, zavetnik pred ognjem. Kakšnih 40 let nazaj je pri nas že zagorelo, danes pa se je izkazal.
PS. Če ti branje napisa nad vrati naše vaške cerkve dela težave: “Sveti Forjan wari nas ognja ponoči in čez dan.”
Slutnja, da bom najbrž prišla premočena domov, me včeraj ni odvrnila od tega, da bi šla na kolo. Saj mi ni bilo treba iti, a sem si res zelo želela pretegniti noge v brkinske hribčke. In take želje si rada izpolnim, če imam le čas. Sem se pa vremenu primerno fejst oblekla, da me ne bi zeblo.
Že po kakšnih desetih kilometrih me je ujel dež. Ker ni šlo za kakšno hudo nevihto, sem se odločila, da grem naprej, a malo skrajšam načrtovano pot. In tako sem nenamenoma prišla v vas Pregarje. Presenetilo me je, da je sredi deževnega popoldneva šolsko igrišče polno otrok, še bolj pa me je presenetilo, da je večina na kolesih, pa še čelade so imeli na glavah. Ob cesti pa policisti, lepo oblečeni gasilci in kar nekaj ljudi.
Kmalu sem srečala dva nasproti vozeča kolesarja z nekakšno štartno številko, a je bilo edino, kar mi je padlo na pamet, da otroci mogoče opravljajo kolesarski izpit (če to še obstaja?).
Zeblo me je in otroci so se mi kar malo zasmilili. Po drugi strani pa sem si optimistično rekla, da se bodo že na začetku svoje kolesarske poti dobro izkusili v slabih razmerah. In kar malo bolje sem se počutila, ker nisem bila sama na cesti.
Doma sem dogodek omenila sosedi, ki dela na bližnji šoli, pa me je razsvetlila, da je OŠ Rudija Mahniča-Brkinca organizirala občinsko tekmovanje “Kaj veš o prometu?”. Otroci-tekmovalci so se najprej preizkusili v poznavanju prometnih pravil in znakov nato pa še v praktični vožnji s kolesom, ki jo je na žalost prehitel dež.
V fotogaleriji šole sem si sposodila nekaj slik:
Gospodična ima po moji oceni nekoliko premajhno kolo. 
Joj, joj, ne podirati količkov…
Enake čelade! Upam, da so jim jih podarili!
Gasilci pa nimajo enakih ‘čelad’.
Zdaj, ko vem, za kaj je šlo, se mi takšno šolsko tekmovanje zdi zanimivo in koristno. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, smo imeli samo tekmovanja v atletiki in košarki. Če bi imeli kaj takega, bi mogoče že prej kdo odkril moj kolesarski talent. Tako pa sem veljala za nešportnico (kljub temu, da sem se vsaj zadnjih nekaj let v šolo vozila s kolesom), ker sem komaj pretekla tistih 600m na Hribu svobode, zadetkov na koš pa raje ne omenjam…
Ne verjamem, da se bo zaradi takega tekmovanja kakšen procent udeležnih začel ukvarjati s kolesarstvom ali s prometom, prepričana pa sem, da je to dobra izkušnja za današnje otroke, ki so že tako preveč poviti v vato skrbnih staršev.
PS. Ob iskanju informacij o tem tekmovanju sem ugotovila, da imajo vaške osnovne šole veliko bolj urejene oz. ažurirane internetne strani kot obe bistriški šoli. Sramota za slednje in pohvala za prve!
Tokrat pišem iz internet caffeja na Korčuli. Tukaj je še poletje, tako da se poleg kolesarjenja da tudi kopat. Ampak v vodi vsekakor ni gužve.
Ful mi je žal, ker sem vzela MTB kolo s sabo, ker so ceste napram našim res lepe, tako da kar trpim s temi debelimi gumami po asfaltu. Bom vedla za drugič. Drugače so pa tukaj sami bedni klanci - dolgi, enakomerno napeti in dolgočasni. Ampak je vseeno lepo in sem po treh dneh že pošteno zmartrana.
Aja, že 4 dni nisem jedla nič kuhanega in že sanjam o kakšni župci al pa pašti s tuno. Vedela sem, da bo dopust s sestro nekoliko asketsko obarvan. Bom preživela…
Lep poletni pozdravček iz Dalmacije!
« Previous entries Project-Id-Version:
POT-Creation-Date:
PO-Revision-Date: 2007-02-05 21:33+0100
Last-Translator: Matej Balantič
