05.05.08

Na hitrco

Posted in Šport at 5:59 popoldne od trmoglavka

Čeprav se je zadnje čase veliko dogajalo, nisem imela časa, da bi o čem napisala kaj več. Da pa ne bo ostal slab priokus ob prispevku Slab dan, ga moram nadomestiti s čim bolj optimističnim.

S svetlobno hitrostjo se bliža četrtek, ko bom enkrat po 21h iz Postojne štartala na dolgo kolesarsko Kalvarijo. Zadnje priprave, ki so pretežno organizacijske narave, so vsekakor naporne, a povzročajo tisti prijeten občutek, ko komaj čakaš, da se začne.

Med dirko se bodo moji spremljevalci in spremljevalka tudi pridno oglašali na temu namenjenem blogu, kakšna informacija o naši lokaciji pa bo tudi na uradni straniDOSa. Priporočam kak klik…

Lep kolesarski pozdrav!

Permalink 3 komentarjev

02.12.08

Poreč report

Posted in Šport, Potopis at 7:43 popoldne od trmoglavka

Zadnja leta mi je prišlo v navado, da se okrog slovenskega kulturnega praznika za nekaj dni odpravim k sestrični Katarini v Poreč, tam namreč študira mediteransko poljedeljstvo. Ponavadi sva šla tja s kolesarskim prijateljem Blažem, letos pa nas je bilo več, kolesariti pa sem morala sama.

Read the rest of this entry »

Permalink 3 komentarjev

12.30.07

Zadnjič letos na kolesu

Posted in Šport, Potopis, Hribi at 8:18 popoldne od trmoglavka

Ko sem včeraj zjutraj ob 6.30 pri vremenski napovedi slišala, da je zunaj -10 stopinj, me je imelo, da bi šla nazaj v posteljo, dokler se še malo ne ogreje. Ampak obljuba, da se udeležim prednovoletne klubske MTB ture, mi zagotovo ne bi dala spati, zato sem se s težavo odločila, da jo izpolnim.

Read the rest of this entry »

Permalink 5 komentarjev

11.07.07

Konec sezone. Yeah!

Posted in Šport at 12:44 dopoldne od trmoglavka

Kljub temu da se je moja kolesarska forma že zdavnaj spustila pod spodnjo mejo, me je vedno dobro organizirana dirka in sproščena ekipa BBK Istra Bike iz Labina tudi letos pritegnila, da se udeležim 3. labinjonskega Cannondale maratona (plakat). Maratonu pa sem dodala še obisk pri sorodnikih.

V nedeljo zjutraj sva s Katarino precej pozno odšli na štart v 25km oddaljen Rabac. Katarino sem vzela s sabo, ker si je želela enkrat od blizu ogledati, kako zgleda kolesarska dirka (in ker je moja najljubša sestrična! ). Za ogrevanje mi je tokrat zmanjkalo časa, kar sicer ni bilo najbolje, a ne verjamem, da bi kaj pripomoglo k bistveno boljšemu rezultatu. Z realno grobo oceno moje pripravljenosti sem po ogledu konkurence namreč računala na trejte mesto s precej slabšim časom kot lani.

Letos je bil prvič štart v Rabcu, kar je dirki dalo drugačno težavnost. Prejšnja leta smo lahko prvih 15km do Mosta Raša, vznožja prvega vzpona, brez večjega truda sledili najboljšim in izkoriščali njihovo zavetrje. Nato je klanec naredil selekcijo. Letos se je to zgodilo že v prvih treh kilometrih vzpona iz Rabca v Labin.

Od tam dalje sem vozila svojo dirko. Svojo bitko! Do Raše sem namreč neuspešno z zadnjimi atomi moči lovila skupino, ki je bila ves čas cca. 100m pred mano, potem sem pa obupala in nekoliko zmanjšala pulz. Dvignil mi ga je vzpon iz Trgeta, ki je bil z mojimi nogami in prenosom 39-26 komaj zvozljiv. Zavoljo nizke hitrosti sta me vmes dohitela dva kolesarja, na ravnini proti Skitači pa še dva. Tako smo skupaj v enakomernem a ne preveč hitrem tempu vozili do vrha Skitače. Opazovala sem vse tisto, česar lani nisem videla, ker sem preveč hitela.

Na najvišji točki maratona pa nikakor ni konec vsega hudega. Najprej ubitačen spust! Strm, ozek, ovinkast… nevaren, težak in utrujajoč! Nekaj časa sem imela občutek, da bi odleletela direkt v morje, če bi mi slučajno odpovedale bremze (in upala, da mi ne bodo). Za enim ovinkom me je presenetil Aljo, ker je defektiral, a nisem imela s sabo ničesar, s čimer bi mu lahko pomagala, zato se nisem ustavila (v resnici sem se komaj odpovedala minuti počitka :$ ) ampak oddrvela kratkim hupserjem naproti. Komaj sem jih zvozila in se nato presrečna spustila v Rabac. Nič ne bi imela proti, če ne bi bilo kockastega dela spusta iz starega dela Labina. Mislila sem, da mi bodo odpadle roke… In na cilju mi je Katarina takoj potridla, da so se moje napovedi uresničile - priborila sem si 3. mesto za dvema dobrima Hrvaticama.

Na štartno-ciljnem prostoru je bilo poskrbljeno za dobro vzdušje, tuše, WCje, okrepitev (medica, rogljiči), parking…. Sploh nimam nobene negativne pripombe. Ko so s progo opravili tudi najpočasnejši, smo se skupaj preselili v salo hotela Hedera na kosilo, razglasitev in podelitev nagrad. Ženske smo dobile tudi prelep pušeljc.

Z labinskim đirom se je zaključil moj tekmovalni del sezone 2007. Ni bila tako uspešna kot lanska, a je bila kljub temu lepa. Sem pa vesela, da se je končala.

Permalink 5 komentarjev

09.03.07

Aktivna nedelja

Posted in Šport, Hribi at 10:58 dopoldne od trmoglavka

Včeraj sem se namesto dirke na Predmejo udeležila forumske kolesarske ture in piknika članov ŠD Bassport Il.Bistrica na Sviščakih, turističnem naselju pod Snežnikom, ki je 19 km oddaljeno od Ilirske Bistrice. Poleg planinskega doma (1242 m.n.v.) je na gozdni jasi veliko število lovskih in zasebnih koč, veliko pa jih je v lasti predvsem domačih podjetij, ki jih oddajajo svojim uslužbencem.

Za cesto iz Ilirske Bistrice do Sviščakov je zaradi turistične zanimivosti celo leto (tudi pozimi) zelo dobro poskrbljeno. Kot cestni kolesarki mi je všeč tudi to, da vsako leto nekoliko podaljšajo asfaltni odsek. Zaenkrat je le-ta dolg 12 km, vendar je tudi makadamski odsek dovolj utrjen, da bi ga bilo mogoče odpeljati s specialko. Nisem še poskusila. Včeraj smo se tja odpravili z gorskimi kolesi.

Na zbornem mestu se nas je zbralo sedem, razen mene vsi zapriseženi (panoramski) MTBjevci. Poleg dobrih koles me je v to prepričala tudi njihova ‘dodatna’ oprema: nahrbtnik. Poleg zračnice v torbici na kolesu namreč rabijo še kakšno rezervno, če bi jih bilo slučajno premalo, se najde tudi kakšna flika, izvijač, dodatna pijača, ki jo mi lahko dotočimo npr. na bencinskih črpalkah, topla oblačila, pumpa, fotoaparat… Takoj mi je bilo jasno, da bo tudi zame dobro poskrbljeno, če se mi zgodi kaj nepredvidljivega.

Ker se ta pravi klanec začne že kar direkt iz Bistrca, smo se kljub ti. skupinski turi hitro razredčili. Max je ušel naprej, jaz sem mu z jezikom do tal občasno sledila, ostali so bili nekoliko zadaj. Pri Kaktusu, zanimivem naravnem smerokazu, ki stoji malo nad oznako za nadmorsko višino 1000 metrov, smo se spet sestavili skupaj in skupinico povečali še za eno kolesarko in kolesarja.

Od Kaktusa do Sviščakov se cesta v sedmih kilometrih dvigne za približno 200 metrov, tako da je bil težji del vzpona že za nami. Vedno bližje pa je bil vonj po kozličku, ki je bil rezultat stave med Maxem in Ježem ter s tem glavni vzrok piknika. Ker pa je bil Jež ob času našega prihoda na Sviščake še vedno doma, smo se ob kavi martinčkali na sončni terasi planinskega doma.

Po obilnem mesno-zelenjavnem kosilu v bližnjem piknik-jurčku, se je večina odločila za balinanje. O zmagovalcih in poražencih nimam pojma, ker sem se sama odpravila proti Snežniku. Po planinski poti sem tekla do zadnjega avtomobilskega obračališča in po makadamski nazaj. Vse skupaj eno uro. V kolesarskih čevljih. Srečala sem precej planincev in skoraj vsi so me vprašali, koliko je še do vrha. Glede na to, da je bil moj krog precej na vznožju, se mi je to vprašanje zdelo bedno in nepotrebno. Pa tudi odgovoriti je težko, moj najboljši in najslabši čas sta namreč precej različna (40 min - tek, 2 uri - izlet ). Ampak recimo, da so iz vljudnosti morali nekaj vprašati.

Planinska pot proti Snežniku

Ko sem prišla nazaj, smo si privoščili še palačinke z veliko čokolade. Ker sem bila zelooooo lačna, lahko rečem, da so bile tudi zelooooo dobre. Če bi bila malo manj, pa bi mirne duše priznala, da sama naredim boljše. Še en dokaz, da lakota odlično začini jedi..

V dolino so se ostali kolesarji spustili po gozdu čez okoliške hribčke, sama pa sem se vrnila kar po isti poti, saj je bil dolg hiter spust veliko bolj privlačen kot vožnja po šodru in koreninah. Za to se bom opogumila kdaj drugič. Priložnost bo gotovo še kdaj, saj je včeraj spet padla stava. Navijam za…….

Pa še profil izleta:

Permalink Komentarji

07.29.07

Izziv: z MTBjem pod Učko..

Posted in Šport at 7:07 popoldne od trmoglavka

Kljub temu da sem kar nekaj let vozila gorsko kolo (cestno imam šele dobro leto), sem se večino časa vozila z njim po asfaltnih cestah, nikoli pa se nisem udeleževala MTB tekem. Ne vem natančno zakaj, a verjetno zato, ker nisem vedela zanje, ker nisem vešča tehnike vožnje po zahtevnejšem terenu itd.

Po napornem kolesarskem tednu pa sem se že včeraj odločila, da ga bom po dolgem času (letos sem bila na njem točno 4x) uporabila in se podala na kakšno uživaško nezahtevno turico po snežniških gozdovih. Prvi namen mi je kar uspel, drugi pa malo manj. Zjutraj mi je namreč sestra povedala, da je danes MTB maraton Učka. Ko sem na hitro preverila, v kakšnem stanju je moj črni lepotec, sem bila kar malo razočarana: sprednji menjalnik “razštelan”, prazne gume, spremenjena višina in naklon sedeža, umazana in nenamazana veriga… in umazan! Posledice moje neuporabe in uporabe ostalih družinskih članov za vožnjo po vasi!

Želja, da bi se spopadla z makadamom, koreninami, manjšimi skalami, gozdom… pa je bila velika, tako da sem ga na hitro ZA SILO spravila v red, naložila v avto in se odpeljala v dobrih 30 km oddaljeno hrvaško obmorsko mesto Lovran, kjer je bil štart tekmovalnega maratona. Udeležencev ni bilo ravno veliko (po odpeljani turi mi to niti ni bilo več tako čudno), kljub temu pa se je videlo, da organizacija BBK Marun (www.bbk-marun.hr) dobro poteka.

Na štartno črto so najprej poklicali ženske (osem nas je bilo, tri dirke niso zvozile), potem pa še moške od najmlajših do najstarejših. Videla sem, da je na štartu še en Slovenec, zelo dober gorski kolesar, Peter Vesel, ki je na koncu tudi generalno zmagal.

In smo šli… Najprej 4 km ravnine, potem 10 km asfaltnega vzpona proti Učki, ki sem ga brez težav zvozila kot prva ženska, nato pa se je začelo ta pravo MTB mučenje. Ne spomnim se, da bi v 3 urah in 40ih minutah, kolikor časa sem vozila imela kakšen konkreten počitek, saj so bili tudi spusti večinoma zelo zahtevni, oči na pecljih, koncentracija pa na vrhuncu. Že na začetku makadama me je prehitela ena punca in takrat sem se odločila, da se ne bom borila za zmago, saj nisem vedela, kaj vse me še čaka.

Prve makadmske vzpone in spuste sem kar dobro odpeljala, nato pa prišla na prvo “singelco”. Ker sem bila še kar spočita, sem celo prevozila in na njej celo uživala. Takoj po prečkanju asfaltne ceste, po kateri smo na začetku vozili, pa ji je sledila druga singelca. Ta je bila že bolj polna skal, počasi pa mi je tudi zadnja bremza nehala delovati. Tako sem se nekje na sredini prav konkretno zložila. Direkt na koleno! Bolelo je in peklo, a sem se preveč smejala smešnemu padcu, pa sem na to pozabila. V nadaljevanju je šlo bolj “po jajcih”.

Med drugo in tretjo singelco je bilo pa nešteto kratkih makadamskih vzponov, nad katerimi je dobesedno žgalo sonce. Trpela sem kot pes! Moči, vzdržljivosti in pijače sem imela dovolj, tehničnega znanja pa nič, zato sem mogla kar nekajkrat sestopit sredi klanca s kolesa, ko sem se ujela v globok makadam, kakšen prevelik kamen ipd. Potem pa seveda nisem mogla več speljati, ker je preveč drselo. Vse skupaj mi je vzelo kar precej energije, tako da sem bila na tretji singelci že čisto uničena in brez prave koncentracije. Glava je kar nekako odpovedala in tako sem večji del prehodila/pretekla v upanju, da bo tega mučenja čim prej konec. Po zahtevnem spustu po makadamski poti mi je celo uspelo! Jeee…

Da sem si za silo razkužila in umila poškodovano nogo, sem si pa med čakanjem na rezultate privoščila še malo plavanja v že čisto razgretem morju.

Med vožnjo sem nekaj malega celo razmišljala in prišla do zaključka, da sta cestno in gorsko kolesarjenje pravzaprav skoraj dva različna športa. Sicer sta mi oba všeč, a nikoli ne bi zamenjala trenutnih prioritet… Današnja popestritev mi je bila pa zelo všeč in mogoče bom šla drugo leto spet. Kot drugouvrščena pa sem bogatejša za 200 kun in žolnino dolgo kolesarsko majico.

Če koga zanimajo številke: baje je bilo vsega skupaj 53 km in okrog 1500 višinskih metrov. Povprečna temperatura pa celih 30 stopinj…

In moja noga na cilju.

Permalink Komentarji

07.07.07

Morje, sonce…

Posted in Šport, Potopis at 3:01 popoldne od trmoglavka

Dobro smo že zakorakali v poletje in spodobi se, da si človek privošči vsaj nekaj tako opevanega smisla življenja, ki naj bi bil v ležanju na plaži “… z možgani na off in s čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi…”

Ker sem kot Primorka morje imela vedno na dosegu roke, sem se ga verjetno malo naveličala in me zadnja poletja ne privlači tako zelo. Letos pa sem se odzvala povabilu v Barbarigo. Ker sem imela na voljo le slabe štiri dni, sem jih hotela čim bolje izkoristiti za morje in kolo. Pa sem oboje kar združila.

V torek po službi sem se kljub slabi vremenski napovedi s kolesom odpravila iz LJ proti domu. Do Vrhnike je nekaj malega rosilo, potem pa so me le še redke luže na cesti opomnile, da je bil pred soncem dež. Veter in od Postojne naprej burja pa nista bila na moji strani. A vse tudi ne more iti po načrtih.

Moram povedati, da sem po dolgem času v LJ ob iskanju bližnjice malo zašla in tako naredila nepotrebnih 5 km, ki mi zaradi pomanjkanja časa niso bili ravno v veselje. A kljub temu sem v točno treh urah pribrcala domov, kjer so me čakale palačinke (tokrat jih je naredila mama). In sladoled. Oboje mi je dalo precej nove energije, predvsem pa volje za nadaljevanje. Razmišljala sem namreč že o tem, da bi ostala doma in nadaljevala šele zjutraj.

Po polurnem “počitku” doma sem odvrtela proti mejnemu prehodu Jelšane. Gužve ni bilo, so mi pa hrvaški cariniki nekoliko težili, kam sem namenjena, ker grem tako pozno k njim, a smo se hitro vse zmenili. Odgovorni za hrvaške ceste pa so končno uvideli, da je prehod čez obojesmerni avtocestni promet do “stare” ceste za kolesarje zelo nevaren, zato so končno lično uredili kolesarsko stezo in podhod pod avtocesto, ki pripelje do omenjene stare ceste.

Stara cesta do Opatije je bolj ali manj lepo urejena. Kljub temu da je od odprtja avtoceste na njej zelo malo prometa, še vedno skrbijo zanjo in jo popravljajo. V torek sta bili na njej dve zapori zaradi cestnih del in na obeh sem bila prisiljena čakati rdečo luč na semaforju, ker so se ravno pred mano naslikali policisti! In nisem jih upala prehiteti. Pa naj jim bo..

Do Opatije je ves čas bolj ali manj letelo, saj gre pot v glavnem navzdol. Srečala sem ogromno nasproti vozečih kolesark in kolesarjev, ki so veselo pozdravljali, mahali.. Če bi imela več časa, bi se mogoče celo obrnila in šla kateremu delat družbo. Kot vedno me je fasciniral spust po bližnjici iz Matuljev v Opatijo, kjer te strmina skoraj postavi na glavo, tabla na vrhu pa kaže 17% naklon (moj števec je pokazal celo 19%).

Najlepšega dela je bilo (pre)hitro konec, čakalo me je pa še približno 30km kratkih hupserjev do torkovega cilja. Nič zahtevnega, a priznam, da me je ob pogledu na polne plaže (kljub pozni uri), mirno morje, sončni zahod in druge mamljive radosti na trenutke kar minilo, da bi še naprej poganjala pedala.

Po 150-ih kilometrih, okrog 1200 višinskih metrih in 4 urah ter 40 minutah vožnje sem prispela v vas Zagorje, kjer me je čakalo brezplačno prenočišče v novem apartmaju. Pa ne le to - tudi odlično večerjo sem dobila: “fižoleti” na solati, zelenjavna rižota, pečeni cvetovi buč (prvič jedla, a so odlični!) in polpeti (le-tem sem se odpovedala ), gostitelji pa so mi posodili tudi pižamo in zobno pasto, saj vse res ni šlo v žepe kolesarske majice. Hvala, Katarina! Poskrbela si za vse, le cimra si mi pozabila zrihtati!

Tako udobno sem spala, da sem zjutraj preslišala budilko in štartala proti cilju s triurno zamudo. Med zajtrkom (da ne pozabim: pila sem pristno domače kozje mleko!) so me potolažili, da je v zgodnjih jutranjih urah obupno pihala burja. A meni se je tudi pozneje zdela precej obupna. Nikamor ni šlo ne na spustih, ne po ravnem in tudi v hrib ne. Tudi sprememba smeri vožnje ni ničesar spremenila, saj so sunki vsakih nekaj sekund spremenili smer. Celo pot! Ves čas sem si ponavljala, da sovražim burjo!

Iz Zagorja sem se odpeljala mimo plominskega zaliva v Labin in po trasi labinjonskega maratona do Mosta na Raši. Dolina reke Raše je bila tudi najbolj moreč del poti, poleg burje začinjen tudi z grozno hrapavo cesto (kot bi po nanosu asfalta po njem zapeljal teptalec smučišč), zapuščeno okolico in oblačnim vremenom. Od tam sem se povzpela v notranjost Istre, proti Barbanu, in nato spet južno, v Vodnjan. Staro mestno jedro me je zelo navdušilo, kljub temu da sem potrebovala ogromno časa, da sem prišla ven. Ulice so namreč tako ozke, da se niti kolesar in avtomobil nista mogla srečati, poleg tega je povsod mrgolelo ljudi, cesta pa je bila tlakovana iz približno 10×20 cm velikih spolzkih(!!!) kamnov, ki so štrleli v vse smeri. Precej neobičajno… Od navdušenosti pa sem zgrešila odcep za Peroj in si tako malo podaljšala pot do mesta Bale. In konkretno zašla.. Prijazni receptorki nekega kampa sta me usmerili na grdo “belo cesto” in po štirih kilometrih lovljenja ravnotežja v globokem makadamu sem le prispela v Barbarigo (85 km, 1000 višincev in 3 ure vožnje) in hitro našla tudi svoje prijatelje. Končno. In skupaj smo udejanjali moto iz prvega odstavka… Slikovnega gradiva nimam.

Vseh lepih stvari pa je hitro konec in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Včerajšnji dopoldan sem še izkoristila za plavanje in nabiranje barve, po obilnem in nešportnem kosilu (pomfri in kalamari) pa sem se komaj spet spravila na kolo! Muka je postala še večja, ko sem ugotovila, da sem spet zapeljala na drugo cesto, kot sem nameravala. In spet je bila makadamska, čeprav malo lepša. Ko mi je bilo jasno, da sem po nepotrebnem naredila 20 km, sem pošteno preklela zemljevid in vse, ki so ga sestavljali!

Pot domov mi je bila v večini poznana, saj sem jo velik del prevozila že februarja na deževnih “pripravah”, nekaj pa pozneje sama. Šla sem približno takole: Barbariga - Peroj - Vodnjan - Bale - Kanfanar - Žminj - Pazin - Cerovlje - Buzet (postanek za kokakolo in sladoled) - M.P. Sočerga - Črni kal - Kozina - Podgrad - Dobropolje. Pot je bila dolga 166 km, imela nekaj manj kot 2000 višincev, vozila sem pa pet ur in pol. Zadnjih 7 km v temi… Doma sem bila ob 21.30, istočasno kot ostali, ki so šli domov z avtom nekoliko pozneje.

Priznam, kljub ležanju na plaži, je moto morja zbledel, brž ko sem se usedla na kolo. Poleg musklfibra imam tokrat probleme tudi z desnim kolenom in brez pretiravanja komaj hodim po stopnicah. Ne vem, kaj mu je, a že po poti je tako škripalo, da sem ga z grozo poslušala. Zdaj pa še boli… Pa nič hudega, ga bom že spravila v normalno delovanje. Zdaj, ko je tudi fizično naporen del morja za mano, ostajajo samo še lepi spomini na najboljšo družbo na svetu, v kateri mi ni nikoli dolgčas! Pa kjerkoli že smo…

Pa še profil poti domov (vse nadmorske višine so zamaknjene za cca. 250 m navzgor):

Permalink 1 komentar

Vzpon na Mašun 2007

Posted in Šport at 11:27 dopoldne od trmoglavka

Mašun, 1025 metrov visoka planota nad Knežakom, je ena izmed priljubljenih turističnih točk na ilirskobistriškem. Na vrhu nas pričaka lično urejeno gostišče (www.emasun.com) s prijaznimi uslužbenci, gozdna hiša in dobro izhodišče za nedeljske sprehode po snežniških gozdovih. Predvsem ob nedeljah se tu ne manjka tako italijanskih kot domačih “turistov”. Zadnjo junijsko nedeljo pa je že pet let Mašun obkrožen pretežno s kolesarji.

KK Postojna je prvi kolesarski Vzpon na Mašun za pokal LIVa organiziral leta 2003. S prijateljem Martinom sva čisto slučajno zasledila razpis in se ga udeležila. To je bila tudi moja prva “dirka” in prva zmaga. Za popolna začetnika v kolesarskem svetu sva se oba zelo dobro izkazala.

2. vzpona sem se udeležila skupaj s sestro. Prehitela me je za 2 minuti… Tega leta sem dosegla tudi svoj najslabši čas vzpona, nekaj več kot 43 minut. Slabi časi, pač. Na 3. vzpon sem šla kar sama. Čas ni bil veliko boljši, me pa tolaži, da smo dirkali v dežju in smo se zaradi tega vsi nekoliko slabše peljali. Vseeno pa sem v svoji kategoriji (MTB ženske do 30 let) zmagala, zmagala pa tudi stavo z Jernejem (rekla sem, da bom manj kot 10 min za njim na cilju) in za to dobila cel liter Malibuja.

Lanski, 4. vzpon na Mašun, je bil zame nekaj posebnega. Že pozimi sva z Jernejem sklenila stavo za 5 minut razlike (on je rekel, da jih bo več, jaz pa, da jih bo manj), kar mi je bilo v veliko motivacijo za “treniranje”. Zamenjala sem tudi kolo (iz gorskega sem se presedla na cestnega). Fizično in psihično sem se 100% pripravila na dirko in jo prevozila v rekordnem času 31:36! Celih 29 sekund za Jernejem! Zmaga med ženskami in literca tekile sta bili moji! Od takrat sem bogatejša tudi za en LIVov sesalec.

Ker so zaključki naših stav postali že preveč alkoholno obarvani in ker se je Jernej naveličal zgubljati stave z mano, sva letos opustila kakšne hude številke v razliki, s tem pa je padla tudi motivacija. No, po 5. vzponu na Mašun se je kljub vsemu izkazalo, da je car Jernej, ker je v cilj pripeljal kar konkretno pred mano, sva pa oba vzpon odpeljala slabše kot lani. Tudi moj favorit za generalno zmago, Matej, je imel slab dan… A komu mar - vse nas je čakal naporen popoldan in večer na pikniku pri Jerneju doma (v Knežaku), kjer smo se imeli tako fajn, da je dirka kmalu izgubila svoj pomen.

Še nekaj slik:

Z Ajo načrtujeva taktiko…

“Sproščenost” na štartu

Le Matej nekam čudno gleda..

Veliko nas je bilo!

Že na začetku klanca smo se pošteno razredčili

Uf, slabooooo!!!

Jernej…

in Petra

Jerneju je končno uspelo zmagati eno stavo!

Mene je pa malo potolažil, ker mi ni šlo najbolje

Ženski pogovori…

Občudovanja vreden kolesar, Jože Hafner!

No, ni vse moje!

Na pikniku…

Permalink 2 komentarjev

06.24.07

Dirka leta!

Posted in Šport at 6:03 dopoldne od trmoglavka

Jutra pred dirkami so vedno naporna, jutro pred Vzponom na Mašun pa še posebej. Prvič zato, ker je to “domača” dirka, drugič pa zato, ker sem se do letos vedno morala potruditi za zmago kakšne stave. Letos s prijateljem Jernejem tekmujeva le “na čast”, ker se je naveličal izgubljati z mano, poleg tega se je na koncu vedno preveč nešportno končalo. Torej - tisti, ki prej pride na vrh, je car! Do sedaj sem najhitreje prišla v cilj 30 sekund za njim, zato ga je prehiteti velik izziv… But that’s the way I like it, yeah!

Vse skupaj se bo začelo čez dve uri. Ker sem prezgodaj vstala, sem že pripravljena in že kar malo nestrpno čakam, da se bom odpravila na štart. In potem… Ride as just fast as I can!!! Ob poti me bodo baje čakali tudi moji najbljubši skavtski navijači.

Če se ravno spomniš, stisni pesti zame ob 10h, pa bom mogoče tudi jaz malo bolj stisnila na pedala. Kakorkoli se bo razpletlo, pa bo na vrhu Žurka!

PS. Spekla sem 65 palačink!

In nekaj spominčkov na Mašun 2006:

Permalink Komentarji

06.19.07

Maraton Franja

Posted in Šport at 1:57 popoldne od trmoglavka

…najdaljši slovenski tekmovalni maraton, ki je bil v nedeljo, 17. junija 2007, izpeljan že šestindvajsetič. Daljša različica (ki pa nekako ne gre mimo bolnice Franja, po kateri nosi ime) je dolga 156km in premore okrog 1000 višinskih metrov. Začne se v ljubljanskem BTCju (včasih se je v Tacnu), od koder se čez mesto v zaprti vožnji nadaljuje na Brezovico in Vrhniko, kjer je “leteči” start (tj. začetek merjenja časa). Vožnja do tam je kljub nizkim hitrostim precej naporna, saj ogromna gneča naredi svoje. Bolj kot mišice so tu na preizkušnji (mirni) živci, nenehno se namreč pospešuje in bremza, kolesarji pa prehitevajo vse povprek, saj bi vsak rad imel kar najboljšo pozicijo za nadaljevanje.

Vrhniški klanec kljub svoji položnosti in kratkosti naredi svoje. Slabše pripravljeni kolesarji hitro ostanejo zadaj, boljši pa poskušajo najti sebi čim bolj primerno hitro skupino, s katero bodo nadaljevali skupinsko vožnjo do naslednjega vzpona. Logatec, Kalce, Godovič, Idrija, Cerkno. In nato ne preveč strm vzpon na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Pot preko Gorenje vasi, Škofje Loke in Vodic proti Ljubljani nekoliko otežijo mnogi kratki hupserji, visoke hitrosti, vročina in začetek utrujenosti. Do cilja v BTCju se kar malo vleče!

Prvič sem se Franje (ta dolge, seveda!) udeležila leta 2005 in to z gorskim kolesom. Takrat sem bistveno manj kolesarila, zato nisem bila prepričana, če bom sploh zmogla tak izziv. Na koncu sem bila s časom 4:10 in uvrstitvijo med žensko petnajsterico kar zadovoljna. Lani sem jo prevozila v času 3:45 (4. ženska, 1. v kategoriji), letos pa še 12 min hitreje (3:33:30), še vedno pa z velikim zaostankom za zmagovalko Živo Verbič in drugouvrščeno Tanjo Žakelj (lani mladinska svetovna prvakinja v MTB).

Zadovoljna sem, seveda pa bi bilo lahko bolje, če bi ves mesec pridno nabirala kilometre, dovolj spala, pravilno jedla, če ne bi šla v petek ven in v soboto na rojstni dan, če bi imela malo bolj napumpane gume, če mi ne bi na spustu v Idrijo padla koncentracija, če se ne bi tako leno vlekla na Kladje in še bi lahko naštevala.

A lahko bi bilo tudi slabše! Npr. če bi padla, če bi mi počila zračnica, če bi me kje konkretno “zabilo”, če bi imela krče, če bi bil dež… In, priznam, lahko bi bilo slabše, tudi če ne bi tik pred ciljem, na krožnem križišču Žale, sledila enim barabam, ki so sekali krožišče in me tako pripeljali pred italijansko konkurentko. Žal jo je to stalo stopničk v generalni razvrstitvi in košarice Droginih izdelkov, pa no - se mi bo že vrnilo!

Permalink 2 komentarjev