12.08.07
Paket presenečenja
Res da je december med drugim mesec prekomernega obdarovanja, a včeraj so me moje pevske varovanke, Serafinke, pošteno presenetile!
12.06.07
Dobri mož se je oglasil!
Ha, kar nisem mogla verjeti svojim očem, ko mi je poštar prinesel spodnje pismo z darilcem. Ne vem, če gre zgolj za naključje, ali če je oseba, ki jo imam na sumu, prebrala prejšnji blog zapis.. Stil pisanja je sicer podoben mojemu, ampak prisežem, da sem dodala/odvzela samo nekaj vejic.
Sveti Miklavž, hvala za vsa darila in pozornosti, ki jih v teh dneh dobivam, še bolj pa hvala, ker si mi danes pričaral takšno otroško veselje! Sem ga prav pogrešala!
12.03.07
Dragi sveti Miklavž!
Dobropolje, 3. december 2007
Leto je naokoli in spet sem se spomnila, da moram odposlati pošto z željami tja daleč nad oblake, da ne bi ostala praznih rok. Vem, da si jezen name, ker ti tudi letos pišem šele zadnji trenutek. Vem pa tudi, da si moderen in hiter, in tako upam, da boš kljub mnogim opravilom, ki jih imaš v teh dneh, našel tudi nekaj časa zame. Nebeški angelci, tvoji zvesti pomočniki, ti bodo gotovo priskočili na pomoč. Drugo leto se bom pa RES poboljšala (ne spomnim se, da bi ti to napisala že lani)!
Že kar na začetku moram priznati, da si me letos nepričakovano že velikokrat obiskal. Hvala ti za prav vsa darila; prijetno so me presenetila. Pustil si mi jih ravno v pravem trenutku na pravem mestu. Prijetno in diskretno.
Zdi se mi, da sem te zadnjič videla, ko si se tihotapil pod mojim oknom. Naj te opomnim, da to ni lepo. Vem, da te je zanimalo, kako se obnašam, ko mislim, da me ne gledaš, a prišel si v nepravem trenutku in tako sem jaz skrivaj opazovala tebe. Če ne bi vedela, da si to ti, sveti Miklavž, bi zagnala vik in krik, češ da nekdo skuša udreti v mojo sobo! Še dobro, da sem te prepoznala! Izdala te je preperela luknjica na hrbtni strani tvojega plašča - spomnim se je še od lani. Če v Nebesih ni nikogar, ki bi jo zakrpal, bom z veseljem poskrbela za tvoj plašč. 
Jaz tako dolgovezim, tebe pa zanimajo moje želje, mar ne? Hmmm, imam problem. Zadnje čase me nekoliko pušča na cedilu moja velecenjena trma. Včasih jo je preveč, včasih nič. Seveda se obe situaciji zgodita v najslabšem možnem trenutku. Prosim, pobrskaj po tvoji stari zaprašeni knjižnici, če je mogoče v njej kakšna knjiga tipa Trma za telebane. Nekako jo moram ukrotiti! Če je ni, pa mi lahko sam napišeš kak nasvet. To je zaenkrat vse, kar potrebujem.
Ker sem že velika, mi letos ni treba nositi sladkarij, na mandarine pa nikar ne pozabi!
Sveti Miklavž, obljubim, da bom tvoje darove poplačala z dobrimi deli!
Prisrčno te pozdravljam iz deževnih Brkinov!
tvoja zvesta priprošnjica Tjaša
12.02.07
Potegni zdaj črto!
Z namenom osveščati o posledicah odvisnosti na Primorskem je nastal projekt Potegni črto in internetna stran Ne-odvisen.si. Organizatorji so v oktobru in novembru risali navidezno črto, ki je med startom v Novi Gorici in ciljem v Kopru povezala vse primorske občine. V kampanjo so se vključili tudi primorski športniki in glasbeniki. Slednji so ustvarili meni zelo všečno pesem, ki so jo v času kampanje (prekomerno) vrteli na primorskih radijskih postajah. Skupaj z videospotom jo je bilo mogoče slišati tudi prejšnjo nedeljo pri Mariu, ker pa verjamem, da njegove oddaje ne spremljaš, lahko pesmi prisluhneš na začetku omenjeni spletni strani.
Prav tam je tudi film projekta z naslovom Prekleto tanka linija. Radijski voditelj Iztok Novak - Easy (eden izmed mojih ljubših) med nočnim programom sprejema telefonske klice obupanih ljudi. V pol urnem odlomku prikaže toliko odvisnosti, da se vsak lahko kje najde. Srhljiva, a dobra in poučna vsebina. Priporočam ogled.
Zakaj?
Ker sem prepričana, da je vsak od česa zadet. Ni nujno, da je to takšna droga, ki te fizično omami in odnese na drugi svet. Nekaj je, kar ti ne pusti mirno živeti, mirno spati. Nekaj, za čimer skrivaš svoje slabosti in napake, kot da bi bilo to nekaj prepovedanega. Cena modernega sveta, ki jo pogosto prepozno opazimo, da bi ukrepali.
Strma je pot navzgor. Levo in desno ničesar, nazaj se ne vidi. Res je težko opaziti medel soj luči, ki se sveti na koncu. Lažje je se je predati in čakati, da mine. Učinek ali posledica?
Easy: “A nismo vsi brodolomci, ki plovemo na samotni otok, in ko ga imamo pred sabo, ga ne prepoznamo?”
Potegni črto…. ZDAJ!
11.22.07
Jaz, tehnik.
Kot ponavadi sem tudi danes vstala, ko so že vsi domači odšli po svojih opravkih, in kot ponavadi sem šla po zajtrku naložiti drva v peč, da mi ne bi ogenj (kot ponavadi) ugasnil. Vsakodnevno navado pa je presenetilo to, da v peči niti ni gorelo niti ni bilo sledi, da bi v zadnjih nekaj urah gorelo - torej mi ogenj ni ugasnil, ampak sploh ni bil zakurjen. Super, danes kurimo na nafto.
Ko sem se po dobri uri vrnila iz knjižnice in prišla v mrzlo hišo, sem začela dvomiti v svoj sklep. Dvom so potrdili tudi mrzli radiatorji. V redu, bom pa jaz zakurila. Pri skavtih sem bila vedno ekspert za kurjenje ognja, v domači peči pa je to še lažje, tako da mi je vzelo vsega skupaj 5 minut časa, da je dobro zagorelo. Nato sem na ogenj pozabila.
Sistem ogrevanja mi ni bil nikoli najbolj jasen. Če je vključena peč na nafto, se sama izključi, ko se hiša segreje na termostatu določeno temperaturo. Kaj pa, ko deluje peč na drva? Le-ta ne morejo kar na lepem nehati goreti! Da, zgodilo se mi je že, da sem jih naložila preveč, zaradi česar je zavrela voda. To zgleda tako, da v kurilnici čudno smrdi, piska in poka. Rešitev: na termostatu povečam temperaturo, da voda spet zakroži po ceveh in kmalu se situacija umiri.
Med kuhanjem kosila sem iz garaže zaslišala zgoraj opisane zvoke, le da so me tokrat presenetili, saj sem bila prepričana, da na ogenj nisem dala preveč in tudi nastavljena temperatura še ni bila dosežena. Na notranjih stopnicah v garažo me je pričakala mešanica dima in pare, ki sta uhajala izza tesnih vrat peči, slišalo pa se je tako, kot da bo vse skupaj eksplodiralo. Nisem si upala niti blizu, upala pa sem, da bo kuhajoča peč vzdržala še 15 minut, dokler pride Fotr iz službe na kosilo. Že dolgo me ni bilo tako strah in v napadu panike res nisem vedela, kaj mi je storiti.
Čas se je vlekel, a ko sem se le odločila, da si grem situacijo ogledat še od zunaj in vsaj odpreti garažna vrata, da gre para ven, sem bila spet presenečena. Vrata so bila odprta, gorela je luč in po desetih sekundah je piskanje utihnilo. Opogumila sem se in šla bližje, zraven peči pa je bil sosed, v tistem trenutku najboljši! Rešitelj! Rekel mi je, da je prišel pogledat, kaj tako piska, da se še k njim sliši, in seveda takoj opazil, kaj je narobe: Fotr je res vklopil peč na nafto (ki se pred mojim kurjenjem še ni zagnala) in zaprl ventil, skozi katerega greje peč na drva. Tako ogenj ni imel izhoda in je v dobre pol ure vse skupaj zavrelo. Hvala Bogu, da je pravočasno prišel. In Bog ne daj, da bi zakurila že zjutraj, zaklenila vrata in odšla. Najbrž ne bi kar tako razneslo hiše, peč pa zagotovo. Naftno gorivo pa je blizu……
Hišna katastrofa je bila preprečena v manj kot petnajstih minutah, jaz pa sem v tem času nekoliko obogatila svoje uporabno znanje, saj sem se naučila, kje in zakaj so razni ventili na peči in kam morajo biti obrnjeni, če hočem zakuriti, prav tako pa sem se odločila, da moram po vsakem odhodu od doma ključ pustiti nekje v bližini hiše… za vsak slučaj…
In čisto mimogrede moram omeniti, da je naš vaški zavetnik sveti Florjan, zavetnik pred ognjem. Kakšnih 40 let nazaj je pri nas že zagorelo, danes pa se je izkazal.
PS. Če ti branje napisa nad vrati naše vaške cerkve dela težave: “Sveti Forjan wari nas ognja ponoči in čez dan.”
11.07.07
Konec sezone. Yeah!
Kljub temu da se je moja kolesarska forma že zdavnaj spustila pod spodnjo mejo, me je vedno dobro organizirana dirka in sproščena ekipa BBK Istra Bike iz Labina tudi letos pritegnila, da se udeležim 3. labinjonskega Cannondale maratona (plakat). Maratonu pa sem dodala še obisk pri sorodnikih.
V nedeljo zjutraj sva s Katarino precej pozno odšli na štart v 25km oddaljen Rabac. Katarino sem vzela s sabo, ker si je želela enkrat od blizu ogledati, kako zgleda kolesarska dirka (in ker je moja najljubša sestrična! ). Za ogrevanje mi je tokrat zmanjkalo časa, kar sicer ni bilo najbolje, a ne verjamem, da bi kaj pripomoglo k bistveno boljšemu rezultatu. Z realno grobo oceno moje pripravljenosti sem po ogledu konkurence namreč računala na trejte mesto s precej slabšim časom kot lani.
Letos je bil prvič štart v Rabcu, kar je dirki dalo drugačno težavnost. Prejšnja leta smo lahko prvih 15km do Mosta Raša, vznožja prvega vzpona, brez večjega truda sledili najboljšim in izkoriščali njihovo zavetrje. Nato je klanec naredil selekcijo. Letos se je to zgodilo že v prvih treh kilometrih vzpona iz Rabca v Labin.
Od tam dalje sem vozila svojo dirko. Svojo bitko! Do Raše sem namreč neuspešno z zadnjimi atomi moči lovila skupino, ki je bila ves čas cca. 100m pred mano, potem sem pa obupala in nekoliko zmanjšala pulz. Dvignil mi ga je vzpon iz Trgeta, ki je bil z mojimi nogami in prenosom 39-26 komaj zvozljiv. Zavoljo nizke hitrosti sta me vmes dohitela dva kolesarja, na ravnini proti Skitači pa še dva. Tako smo skupaj v enakomernem a ne preveč hitrem tempu vozili do vrha Skitače. Opazovala sem vse tisto, česar lani nisem videla, ker sem preveč hitela.
Na najvišji točki maratona pa nikakor ni konec vsega hudega. Najprej ubitačen spust! Strm, ozek, ovinkast… nevaren, težak in utrujajoč! Nekaj časa sem imela občutek, da bi odleletela direkt v morje, če bi mi slučajno odpovedale bremze (in upala, da mi ne bodo). Za enim ovinkom me je presenetil Aljo, ker je defektiral, a nisem imela s sabo ničesar, s čimer bi mu lahko pomagala, zato se nisem ustavila (v resnici sem se komaj odpovedala minuti počitka :$ ) ampak oddrvela kratkim hupserjem naproti. Komaj sem jih zvozila in se nato presrečna spustila v Rabac. Nič ne bi imela proti, če ne bi bilo kockastega dela spusta iz starega dela Labina. Mislila sem, da mi bodo odpadle roke… In na cilju mi je Katarina takoj potridla, da so se moje napovedi uresničile - priborila sem si 3. mesto za dvema dobrima Hrvaticama.
Na štartno-ciljnem prostoru je bilo poskrbljeno za dobro vzdušje, tuše, WCje, okrepitev (medica, rogljiči), parking…. Sploh nimam nobene negativne pripombe. Ko so s progo opravili tudi najpočasnejši, smo se skupaj preselili v salo hotela Hedera na kosilo, razglasitev in podelitev nagrad. Ženske smo dobile tudi prelep pušeljc.
Z labinskim đirom se je zaključil moj tekmovalni del sezone 2007. Ni bila tako uspešna kot lanska, a je bila kljub temu lepa. Sem pa vesela, da se je končala.
10.30.07
Včeraj na Slavnik, danes na Kozlek
Nekoč, že dolgo je tega, sem bila članica šolskega planinskega društva. Ne vem, če je bila takrat to moja želja, spomnim pa se, da smo bili skoraj vsi šolarji člani PD. Dnevnik mladega planinca sem namenoma nekam spravila, zavoljo vseh tistih otroških opisov planinskih izletov, a sem ga tako dobro spravila, da ga nikjer ne najdem, da bi pogledala, kako pridno sem izpolnjevala svoje planinske dolžnosti.
Ko sem nekoliko zrasla, sem ugotovila, da ni namen hoje v hribe, da te učitelji čim bolj utrudijo, da boš naslednjih nekaj dni priden, ampak da je v hribih lepo. In tako sem se kdaj odpravila v hribe tudi na svojo željo.
Poleti sem se odločila, da se bom to jesen povzpela na čim več okoliških hribov. Po večini so tako nizki in enostavno dosegljivi, da sem kar pozabila, da so kljub temu hribi. Da jih osvojiš, ne potrebuješ nobenega znanja ali hude kondicije, temveč le nekaj malega časa in veliko volje! Pred začetkom jeseni sem začela z najvišjim, Snežnikom, včeraj pa sva z Marjano izbrali 1028m visok Slavnik, najvišji vrh nad Slovensko Istro. Doslej sem bila na njem trikrat: peš iz Skadanščine in Prešnice ter s kolesom iz Hrpelj (no, štartala sem seveda doma).
Tokrat sva za izhodišče izbrali nam najbližjo vas Skadanščino. Najbrž nisva zadeli prave planinske poti, saj sva večino časa hodili po široki gozdni cesti brez markacij, ki mi ni bila znana. Pripeljala naju je do samotne ne preveč urejene kozje kmetije.
Njen lasnik - gozdni mož bi mu lahko rekla - nama je potrdil, da vse poti v bližini vodijo na Slavnik, če se bova le držali leve smeri. Res sva kmalu zagledali antenski oddajnik. Po uri in pol zmerno hitre hoje sva prišli na s soncem obsijan vrh, od koder je bilo lepo videti slovensko in italijansko morje, Snežnik, Nanos, Vremščico, Učko in ostale bližnje vrhove.
Presenetilo me je, da je bilo na ponedeljek na vrhu z nama vred okrog 20 ljudi, kljub temu da je koča odprta samo ob sobotah, nedeljah in praznikih. Bilo nas je mnogo, ki smo v teh deževnih dneh hoteli izkoristiti lep sončen dan. Glede na to, da sva med potjo srečali samo enega kolesarja, pa so se vsi povzpeli na vrh iz obalne smeri.
Tumova koča na Slavniku
50 let stara koča na vrhu je bila dve leti nazaj obnovljena in od zunaj prav lepo zgleda. Opremljena je z mnogimi mizami in klopcami, kažipoti, ‘obzidjem’ in celo s skromnim otroškim igriščem.
Ko nama je bilo dovolj sončenja, sva sledili kažipotom za Skadanščino in tako po drugi poti prispeli do avta. Le-ta je bila veliko bolj planinska a položnejša, tako da nama ni bilo žal, da sva za vzpon nenamerno izbrali ta strmo. Vsega skupaj sva hodili 2uri 45min, govorili pa veliko več časa.
Danes je ves čas rahlo deževalo in vse okrog Bistrca je bila megla. Radarska slika padavin je povsod v bližini kazala podobno stanje, mene je pa tako mikalo, da bi kam šla! Kar na lepem sem se odločila, da grem na naš najbližji hrib, 997m visok Kozlek. V spominu sem imela, da naj bi vzpon in spust trajal največ uro in pol, zato mi je bilo vseeno, če bom nazaj prišla rahlo premočena. Ker moji hribovski prijatelji prisegajo le na sončno vreme, se sploh nisem trudila najti družbe, pa tudi doma nisem točno povedala, kam grem, da me ne bi imeli za preveč čudaško.
Odcep za Kozlek je slabih 8km oddaljen od Bistrca, če se pelješ proti Sviščakom. Avto sem pustila kar pri cesti in takoj ubrala hiter tempo proti vznožju hriba. Moram priznati, da me je bilo pri vsem najbolj strah, da bo izza kakšnega grma stopil rjavi kosmatinec in mi zabrundal: “Kam pa kam, trmoglavka?” Da bi odgnala misel nanj, sem si med hojo po temačnem gozdu izmišljevala, kaj bi mu odgovorila.
Čeprav se nisem še nikoli iz oči v oči srečala z medvedom, imam neke vrste fobijo pred njihovo vrsto. Že s kolesom si ne upam sama v gozd, kaj šele peš! Danes sem imela izvrstno priložnost ta strah premagati. Ampak vseeno sem se ob vsakem šumu naježila.
Do vznožja vzpona sem hodila 15min, od tam do vrha pa še 18min. Zdelo se mi je, da hitim, kar pa ni bilo težko glede na zahtevnost poti. Vsake toliko me je oviralo le mokro listje.
Na vrhu je običajno veličasten pogled na dolino reke Reke in Kvarner, danes pa sem bila zaradi slabega vremena deležna samo veličasntega pogleda na meglo. A nič hudega, jaz sem se prišla razmigat.
Tudi na Kozleku je planinska koča lično urejena, le tako zelo osamljena je zgledala, da je bila gotovo prav vesela moje družbe. Glede na to, da sem za vzpon in spust porabila samo dobro uro, se jo bom potrudila še kdaj obiskati..
Jutri pa na Nanos (Pleša), če bo lepo vreme!
10.28.07
Korčula: Offroad
PETEK, 12.10.
Za razliko od ostalih dni, je v petek že navsezgodaj posijalo sonce in Katja se je z jutranjim trajektom spet odpeljala na Pelješac, tokrat brez kolesa. Namenila se je na tamkajšnji najvišji vrh, 961m visok Sv. Ilija, ki se ponosno razteza nad Orebićem. Nanj vodi dobro označena krožna pot, v vodniku je pisalo, naj bi trajala približno šest ur. Po prihodu nazaj je bila nad vzponom navdušena, končno pa tudi vidno utrujena.
Jaz seveda nisem imela s seboj primernih čevljev za hribolazenje (tako je, če ima človek dva doma - vse razen iztrošenih pumic je ostalo v LJ). Imela pa sem veliiiiko željo razdivjati svojega črnega lepotca na njemu namenjenih poteh.
Na predlog ZigaK sem izbrala uvalo Orlanduša. Iz Korčule sem se po dobro znanem klancu odpeljala proti Žrnovu. Po mojem skromnem občutku je to malo večja vas, sestavljena iz nekaj delov (Postrana, Prvo selo, Kampus), ampak kljub temu je vse skupaj majhno. Prav zaradi tega me tako preseneča, da sem ob cesti skozi vas opazila štiri manjše cerkve. Potem ob poti skozi gozd pa še dve. Ko sem kasneje gledala na zemljevidu, sem ugotovila, da jih imajo skoraj vsa naselja približno toliko.
V Postrani sem naletela na prvi kažipot, ki usmerja prišleke k različnim uvalam, kjer je poleti najbrž kar gužva, če sklepam po lepoti plaž ob njih. Med seboj pa niso povezane s potmi, tako da se moraš vedno vračati na izhodišče, ko hočeš k naslednji. No, vsa križišča so bila lepo označena, potke pa so se tudi odlično ujemale s tistimi na zemljevidu, tako da moraš biti velik talent, če se hočeš izgubiti.
Ko sem zapustila asfalt, se je pa res začela uživancija. Za ta prave MTBajkerje urejena makadamska cesta najbrž ne bi bila nič posebnega, zame pa ravno prav adrenalinska. Sploh če sem se preveč zagledala naokrog! Po spustu iz notranjosti je pot bolj ali manj ravninska, na višini okrog 70m dobesedno vklesana v hrib.
Seveda nisem srečala žive duše! Srečala pa sem Yugota in nekaj njemu podobnih odloženih avtomobilov…
…in kar prehitro prispela do uvale Orlanduša, ki je nikakor nisem mogla prav dobro ujeti v objektiv mobitela. Pa no, saj so že barve skoraj preveč kičaste.
Na zemljevidu se je pot v uvali končala, a so jo najbrž vmes malo podaljšali. Po nasladi za oči sem šla naprej in upala, da pridem na naslednjo pot, ki je bila narisana par milimetrov stran. Cesta je postajala vedno manj urejena, po kakšnih dveh kilometrih pa se je kar na lepem končala. Borovih gozdičkov se mi ni dalo raziskovati, zato sem obrnila nazaj.
Ko sem prišla nazaj v Postrano, sem šla namesto drito v Korčulo po makadamski cesti še proti uvali Rasohatica, a sem cca. 500m prej zavila v Lumbardo in naletela na korčulansko smetišče. Zelo grdo in zelo smrdi! Mislim, da se na vseh otokih pojavlja problem smetišč, saj je odvoz smeti drag, neobljudenega območja, kjer smeti nikogar ne motijo, pa ni težko najti, zato je ogromno neurejenih odlagališč. Omenjeno je najbrž eno izmed ekstremnih, problem pa je, ker odlaganja nihče ne nadzira, vse je brezplačno. Samo neke table nakazujejo, kje naj bi bili stari avtomobili, kje železo, kje plastika ipd.
Na koncu pa še ta ogromna luža, ki se ji nikakor nisem mogla izogniti. Rjave umazane pikice, ki se po njej pojavijo v dresu, pa naravnost sovražim čistiti. Grrr! Na srečo sem kmalu pozabila na oboje.
Iz Lumbarde v Korčulo sem šla pa kar po ta glavni cesti, da sem bila hitreje doma in si tako lahko privoščila še zadnjo sončno urico plavanja.
SOBOTA, 13.10.
Sobotna tura je bila precej kratka in nezahtevna, ker me je začela dajati neka čudna lenoba. Katja je šla po svoje in mi vzela zemljevid, tako da sem bolj tavala od križišča do križišča in upala, da ne bom zašla predaleč (zaradi lenobe načrta ni bilo težko izpolniti). Slikala pa nisem nič, ker sem mobitel pozabila v sobi. 
Ampak najbrž ni treba omenjati, da je bil tudi tokrat skoraj povsod fantastičen pogled, na katerega pa sem se že kar malo navadila in so me bolj pritegnile le ’slike’, ki so odstopale od sicer visokega povprečja.
Iz Korčule sem se tudi tokrat vzpela v Žrnovo in tam zavila na makadamsko cesto za Pupnat. V primerjavi z vzpenjanjem po glavni cesti je bila stranska veliko bolj pestra in razgibana, zato mi je bila seveda bolj všeč. Spust iz Pupnata v Račišće pa še bolj. Od tam sem šla v Korčulo kar po glavni asfaltni cesti, ki ovinkari okrog vseh uval in zalivčkov na severni strani otoka.
Tudi Katja je kolesarila nekje tam okrog, vendar se nisva srečali. Glede na to, da je ni bilo osem ur, pa si ne upam niti pomisliti, kje vse je bila.
PS 1: Zadnji dan pred odhodom domov sva šli spet ven jest in pri pogrinjku me je zelo pritegnila servieta-ladjica (vsaj moja domišljija jo tako vidi ):
PS2: Ne vem, če sem kje napisala, a na Korčuli so skoraj vse restavracije, barčki, trgovine s spominčki, menjalnice, internetni kotički itd. med tretjo in šesto uro popoldan zaprti. Ne vem, ali gre za mediteransko siesto ali za dalmatinsko lenobo. 
NEDELJA, 14.10.
S kolesom sem se peljala samo od najinega začasnega bivališča do pristanišča. Sicer sva od zjutraj do odhoda trajekta imeli ves dopoldan časa, a se je v soboto zvečer razbesnel tak vihar, da bi bila vožnja s kolesom boj z mlini na veter. Morje se je kar penilo (in na plaže naneslo ogromno smeti), burja pa je ovirala tudi tako veliko barkačo, kot je Marko Polo, saj se je le-ta usidral v manjšem a bolj zavetrnem pristanišču kot običajno. Kljub temu pa smo točno štartali in točno ob 7h zjutraj naslednjega dne pripluli na Reko.
Lepo je bilo in še kdaj bom šla, če bom imela priložnost!
10.27.07
Korčula: Čez drn in strn s kolesom.. po asfaltu.
Osnovni namen izleta na Korčulo (po površini je 6. največji hrvaški otok… od cca. 1200-tih) je bilo kolesarjenje po toplejših krajih, kot so naši, ob tem pa tudi spoznavanje in občudovanje nove okolice. Kakršnakoli sled o tako imenovanem treningu je ostala doma. Števec sem prestavila iz specialke na gorca zgolj zato, da bom imela višinske profile, in ne zato, da bom gledala, če vozim pri pravem srčnem utripu ipd. (Kljub tako nedolžnemu namenu pa mi je vseeno nekajkrat odpovedal sodelovanje. Števec, ne srčni utrip. )
TOREK, 9.10.
Ko sva po 18-ih urah vožnje končno spet stali na trdih tleh, bi se najraje ulegla na najbližjo plažo in za nekaj ur zaspala na soncu. A najprej je bilo treba najti prenočišče. Pristali sva v sobi zraven hotela Park, 20 metrov stan do morja. Sicer je bila ugodna in udobna, a ni imela kuhinje, kar se mi je v naslednjih dneh maščevalo. V ceno pa je bilo vključeno drevo zrelih mandarin na vrtu ob hiši!
Pogled iz sobe
Takoj, ko sva se vselili, sva ‘morali’ na kolo. Šlo naj bi za krajši ogled mesta in bližnjih vasi. Najbrž bi bil res kratek, če ne bi Katja neznano kdaj izgubila zemljevid, zaradi česar sva celotno pot prevozili dvakrat, da bi ga našli (zemljevid je bil namreč iz knjižnice). Po moje ga je našel in pobral nekdo pred nama. Naj mu dobro služi! Midve pa sva šli tako v pristanišče Dominče, na rt Soline, v Lumbardo (do rta Ražnjić) in po stranski poti mimo naselja Žrnovo nazaj v Korčulo. Vse skupaj 2x.
Prazne plaže, nekatere peščeno kičaste, druge nekoliko divje, in sinje modro morje mikavno vabijo človeka v umirjene valove. Če bi še zrak imel nekaj stopinj več, bi bilo kolo gotovo postranskega pomena. Poleg morja pa sem sama občudovala še velike vinograde in arhitekturo, ki me je spominjala na naše kraške vasi. Vse je bilo v stilu - nič modernega, kar bi grdo izstopalo.
Vsega skupaj je bilo slabih 40 kilometrov asfaltne ceste in približno 500 višinskih metrov. Malo, pa vendar dovolj za začetek (po dolgi vožnji s trajektom.. Da, tudi brezdelje te kdaj pa kdaj izčrpa. ).
SREDA, 10.10.
Zjutraj je bilo po napovedi oblačno vendar ne deževno, zato sva šli kar takoj na kolo, da si ne bi slučajno premislili. Namenjeni sva bili na drugi konec otoka, v pristanišče Vela luka.
Kolikor me je daljša tura mikala, toliko me je tudi odvračala. Prvič: vem, da je skoraj na vseh otokih ogromno doooolgih med 7 in 10% strmih klancev, ki se vlečejo kot polž! Drugič: malo naivno sem verjela, da so na Korčuli slabe ceste in da naj raje vzamem MTB kolo kot specialko. Velika napaka! Ceste so namreč odlično urejene in s ta širokimi MTB gumami sem trpela že med prvo kratko vožnjo po asfaltu. :S
Iz Korčule se je bilo najprej treba povzpeti do Žrnova, potem mimo Pupnata v Čaro in Smokvico, nato pa še mimo Blata do Vele luke. To so tudi vsi večji naseljeni kraji na Korčuli, vsi ob glavni otoški cesti, tako da vožnja brez zemljevida sploh ni bila zahtevna (v Korčuli ga namreč nikjer niso prodajali).
Vela luka je najbrž drugo največje in najpomembnejše mesto na otuku, saj je tudi tam kar veliko pristanišče, vendar kraj ni niti približno tako lep kot Korčula. Ne vem, mogoče je oblačno vreme zakrilo mestno lepoto, a meni se je povsod zdelo zelo industrijsko in neurejeno. Je pa vse okrog ogromno lepih kotičkov. Dobili pa sva zemljevid Korčule.
Da bi bila stokilometrska tura zagotovljena, sva šli od tam še proti polotoku Privala, a se pri kampu Mindel obrnili, ker sva ‘naleteli’ na makdam, ki Katji ni bil všeč. Da ne bi za nazaj vozili po isti poti, sva v Veli luki zavili na stransko pot za Blato, ki je postregla z nekaj kratkimi vzpončki. Tu me je tudi prvič konkretno zabilo, ampak sem se kljub temu dobro spopadla z usodo.
Naselje Blato je najbrž najbolj celinsko mesto na otoku, pogled namreč nikakor ni segal do morja. Ima pa zelo veličastno cerkev (znotraj je baje tudi zelo lepa, a sem počitek izkoristila dobesedno in ostala ob kolesu). Pred cerkvijo pa se je bohotil tudi prelepi (najbrž župnikov) Mini Cooper. 
Hiše v Blatu so tako natrpane skupaj, da so v širšem centru mesta skoraj vse ulice enosmerne. Iz hribčka nad mestom pa je zgledalo takole:
Potem pa spet klanci, kaj pa drugega. Spet sva izbrali stransko cesto in se po vzponu spustili v Prižbo. Spust je gotovo lepši kot tisti iz Soriške v Bohinjsko bistrico, saj ima poleg nezahtevne ceste še veličasten pogled na morje! Če bi bil še malo daljši,….. Nato je najina pot do naselja Brna potekala tik ob morju. Bila je razmeroma ravna, tako da sem poleg oči (pogled na bližnje otočke) nekoliko spočila tudi noge.
Pred Smokvico sva se s Katjo razšli. Ker je začelo rositi, sem se sama kar najhitreje odpravila proti Čari in nato po dobro znanem klancu proti Korčuli. Pri tem pa so se mi noge tako uprle, da na spustu v Korčulo sploh nisem pretirano uživala. Če bi to vedela že pred klancem, bi izbrala Katjino daljšo a položnejšo varianto čez Pupnatsko luko! Sem pa med tem krvavim potom srečala ogromno starejših kolesarjev in kolesark (cca. 20 komadov, predvsem ženske!), ki jih je kombi pripeljal na vrh hriba in so se najbrž samo spustili v dolino. Zavidala sem jim sto na uro! In si med tem prisegla, da ne bom nikoli več uporabljala MTB kolesa za asfaltno vožnjo.
Katja pa je imela čisto preveč energije. Sumim, da je na skrivaj trenirala, ker je na celotni poti premalo zaostajala za mano. Sicer ona vozi trekinga s precej tanjšimi in večjimi gumami, a ne vem, če je bilo to bistvenega pomena. Po turi pa je šla še plavat. Noro!
Števec mi je izračunal 123km in 2050vm.
ČETRTEK, 11.10.
Zjutraj sva se iz cca. 2km oddaljenega pristanišča Dominče s trajektom odpeljali na celino, v mesto Orebić na polotok Pelješac. Mesto mi je bilo že iz trajekta skrajno všeč in takoj sem se odločila, da bi ga rada bolje spoznala.
Dominče
Orebić
Namenjeni sva bili v cca. 50km oddaljeno pristanišče, katerega imena se trenutno ne spomnim, od koder vozi trajekt na otok Mljet. Ker mi je bilo jasno, da z najini počasno vožnjo in ogromno klanci nikakor ne moreva izpeljati še krajšega izleta na otok, se mi je zdelo precej nesmiselno vrteti pedala v še en duhomoren klanec, ki mi ga je priskutila še kontra pihajoča burja.
Na enem izmed obcestnih počivališč, kjer sem nekaj minut čakala Katjo, se je dokončno vklopila moja visokokaratna trma in se namesto mene odločila, da grem do vrha klanca in se nato spustim nazaj v dolino ter si namesto mnogih naslednjih klancev ogledam Orebić in kolesarim po njegovi okolici. Katjina psiha je pa spet pridno vztrajala..
Ne vem, če je bila Katja moje odločitve vesela ali ne, a kot ponavadi se je meni zdela najboljša možna. In tako sva si razdelili kune in se odpravili vsaka po svoje. Ona je svoje namene precej dobro uresničila, tako da je najbrž spet navrtela dobrih 100km. Mene je najprej zamikala makadamska pot na vrhu vzpona, dokler ni postala prezahtevna predvsem za moje cestne kolesarske čevlje (smilili so se mi ). Da jih ne bi preveč uničila, sem se vrnila na cesto in se spustila v dolino. Vmes sem zavila še v vas Podobuće, kjer se je cesta kar končala. Kasneje sem ugtovila, da je v teh krajih to najbrž kar pogost pojav. Aja, pa spet sem srečala ogromno kolesarjev, ki so se samo spustili z vrha. Ne vem, če so bili isti kot dan prej, a očitno je tudi to pogost pojav.
Ko sem bila spet v Orebiću, je celo posijalo sonce in mesto je postalo še lepše. Odpravila sem se v nasprotno stran polotoka, proti naselju Lovište, kjer je tudi nek znan samostan (frančiškanski, če se ne motim). Cesta vseskozi vodi ob obali, je pretežno ravna z manjšimi kuceljčki, tako da lepo počasi in z užitkom prideš do cerkvice in zasluženega razgleda. Vsekakor bolj mikavno kakor tisti ubijalski klanec, ki sem ga odpeljala prej.
Kičasto, a ne?
Nazaj v mesto sem seveda prišla 15min za odhodom trajekta, naslednji pa je izplul dobro uro pozneje. No, ja, v tako lepem mestu mi je ni bilo težko prebiti. 50 kun, ki sem jih imela s sabo, pa sem porabila, da sem si poleg trajektne karte privoščila juho in topli sendvič. Dobro je bilo…
Aja, na trejektu sem naletela na neke Slovence, ki so po kolesarskem dresu ugotovili, da sem ‘njihova’…
Ker se po samo turističnih 50ih kilometrih nisem dovolj zmartrala, sem šla potem še za eno uro plavati. In po moje sem bila prvič v morju sredi oktobra, kljub temu da se imam za Primorko. Bilo je odlično! Pa osvežilno! Sem pa v morju izgubila ne veliko vreden a pomemben prstan. Pa no, naj ostane tam.
Jutri pa še nekaj o makadamskih poteh na Korčuli…
10.21.07
Korčula: Za 20 kun
Po moji približni matematični oceni je 20 kun enako 2,9€ oz. nekaj manj kot 700 bivših tolarjev. Kaj si lahko na Korčuli kupiš za ta denar?
- Uro internetnega dostopa pri skoraj vseh ponudnikih, ki sem jih našla. Najcenejši ti celo vrne 1kn (ni vredno omembe, da sem ga izbrala, čeprav je bil na računalnikih namesto Windows-ov operacijski sistem Linux). Ne vem, koliko to stane pri nas, a zagotovo ga vsaj v knjižnicah lahko za kratek čas dobiš tudi zastonj.
- Za 160 gramsko konzervo tunine Rio mare mi bi bila poleg bankovca 20ih kun ravno dovolj še tista kuna, ki sem jo dobila vrnejeno pri internetnem ponudniku. Drago! Če se ne motim, za nekaj več kot 3€ dobim štiri ta male konzerve Rio mare. Na srečo ima Konzum svojo različico, tako da sem si za ta denar lahko tunino privoščila 3x.
- 5 do 7 razglednic. Tiste neokusne z nešteto slikami so bolj poceni, ta lepe so pa malo dražje. Poceni. Zato sem jih veliko poslala.
- V večini restavracij bi za ta denar dobila juho in zeleno solato ali kakšno sladico ali pa dva kapučina. V prvem primeru bi bila moja lakota najbolj potešena.
- 15 minutni trajektni prevoz na bližnji polotok Pelješac in nazaj ali skupaj s kolesom samo v eno smer. Za časovno enako dolga vožnjo z vlakom bi pri nas odštela 3€, če bi imela s sabo še kolo pa 5,6€ v eno smer… Torej je vožnja (kolesa?) s trajektom poceni.
- Film v kinu.
Izmed omenjenih primerov mi je gotovo najbolj žal dvajsetih kun, ki sem jih porabila za ogled filma v kinu. Reklamni plakat za Oceanovih13 me je pritegnil zgolj z dobro igralsko zasedbo in z dobrim vtisom o prejšnjih dveh različicah. In za borih 20 kun sem bila pripravljena pogledati še tretjo.
V mestu Korčula nekakšen kulturni dom služi tudi kot kino. Sedeži sicer niso tako zelo udobni kot v našem Koloseju, a jaz sem glede tega zelo nezahtevna gostja, tako da je bil prvi vtis kar dober. Drugi vtis, da pred filmom ni reklam je imel dve plati: negativno, ker ne vidiš, kaj te pritegne, da bi kino obiskal nasledinjič, in pozitiven, ker ne izgubiš tistih pet minut kinematografskih oglasov. 
Tretji vtis je naredil sam film. Trinajsterim bo na koncu sicer uspelo, a nič se ne dogaja! Če bi bila moški, bi kot negativno kritiko navedla tudi to, da v njem ne nastopa niti ena privlačna ženska. Edina, ki nastopa, je namreč kot plastična lutka, pa še lepa ni. Negativno piko na i pa je pripisala še slaba tehnika: podnapisi so bili tako svetli, da se jih je še v temnih scenah komaj videlo, v svetlih pa sploh ne. Popolnoma neprimerno za Hrvate, ki angleščine ne obvladajo najbolje (v večini šol je prvi tuji jezik nemščina). Iskalce šibkih točk korčulanskega kina pa je gotovo bodlo v srce tudi to, da se je sredi filma pojavila tehnična napaka, ki nam je privoščila petminutni odmor. Večine obiskovalcev pa niti ni preterano motil. Mogoče se je strgal filmski trak. Ampak če se ne motim, se to pri nas ne dogaja.
Poceni ali drago je torej zelo relativen pojem…